Page 315 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 315
VIOLETA VLADIMIRA MESARI^ JAZBIN[EK
spremljajo.9 Jezus povzdigne žensko ne le nad položaj, ki ga je imela
po tradiciji; kot Odrešenik, poslan k vsem ljudem, jo popolnoma
izenači z moškim (Mt 21,31–32).10 Ta novost v Kristusovem sporo-
čilu je naletela na zgražanje; osupljala in spravljala v zadrego je nje-
gove sovražnike in celo njegove učence.
S svojim novim pogledom na ženske, s tem, da jim ponuja nov
položaj in novo vlogo v novem občestvu, jih Jezus osvobaja – ne od
zunaj, temveč od znotraj; vabi jih, da brez diskriminacije sprejmejo
Besedo in dar kraljestva. Tako lahko enakopravno, prostovoljno spre-
jemajo krst v Svetem Duhu, krst z vodo in pristopajo k evharistični
mizi – enako, kot moški (Apd 1–2, prim. 10,44 in 11,17). Kristusova
revolucija se ni uresničila z bojevitimi pohodi in protestniškimi
kampanjami. Evangelij ne poskuša premagati sil tega sveta na njiho-
vem terenu in z njihovim orožjem (z močjo in prisilo). Njegova pot je
notranji vzpon, prenova srca in medčloveških odnosov.11
In prav to je najbrž imel Luther v mislih, ko je o svoji ljubljeni
ženi, Katharini von Bora, zapisal: »Moja Käthe je zvezda danica
Wittenberga. Vstane zgodaj zjutraj ob 4.00, začne z delom, […] pase
in kupuje vole, vari pivo in še in še.« Katarina, bivša izšolana nuna, ki
9 To si lahko dovoli zato, ker zahteva od učencev čistost v odnosu do ženske,
čistost, ki premaguje poželenje: »Kdorkoli gleda [poročeno] žensko s
poželenjemm, je v srcu že prešuštoval z njo.« (Mt 5,28.)
10 Španski ekseget Xabier Pikaza (El Evangelio, vida y Pascua de Jesús, Ediciones
Sígueme, Salamanca 1990), namenja posebno pozornost skupini žensk, ki so
spremljaje Jezusa: »Ob uri njegove smrti srečamo nekaj žena, ki so ga po Luku
(8,1–3) spremljale že, ko je oznanjal svoj nauk v Galileji. Te ženske, katerih imena
in število je težko natančno ugotoviti, so po Marku (15,47) priče Jezusovega
pokopa; spremljajo ga do konca, in namesto da bi zbežale v Galilejo kakor učenci,
ostanejo ob učitelju do njegove smrti in pogreba (Mr 15,40-41, 47). Evangeljsko
izročilo, ki govori predvsem o moških, ne pojasni natančno zveze, ki so jo imele
te žene z Jezusom. Ves čas ostajajo v poltemi in stopijo na svetlo šele na koncu,
ko Jezus že umira.
11 Zaradi takega pojmovanja osvoboditve se je v Novi zavezi ohranilo izrazje
ponižnosti in celo podrejenosti. S tem bi lahko pojasnili vzporednost med na
prvi pogled šokantnimi besedili o pokornosti ženske (1 Kor 14,34; Ef 5,22; Kol
3,18; Tit 2,5; 1 Pt 3,1; to kompenzira Ef 5,21, ki poziva k vzajemnosti) in besedili
o pokornosti sužnjev (Ef 6,5; Kol 3,22; Tit 2,9; 1 Pt 2,18; to kompenzira Kol 4,1
in Flm 16). Prim. René Laurentin, v: Concilium, revue internationale de
théologie, Pariz, št. 154, april 1980.
313
spremljajo.9 Jezus povzdigne žensko ne le nad položaj, ki ga je imela
po tradiciji; kot Odrešenik, poslan k vsem ljudem, jo popolnoma
izenači z moškim (Mt 21,31–32).10 Ta novost v Kristusovem sporo-
čilu je naletela na zgražanje; osupljala in spravljala v zadrego je nje-
gove sovražnike in celo njegove učence.
S svojim novim pogledom na ženske, s tem, da jim ponuja nov
položaj in novo vlogo v novem občestvu, jih Jezus osvobaja – ne od
zunaj, temveč od znotraj; vabi jih, da brez diskriminacije sprejmejo
Besedo in dar kraljestva. Tako lahko enakopravno, prostovoljno spre-
jemajo krst v Svetem Duhu, krst z vodo in pristopajo k evharistični
mizi – enako, kot moški (Apd 1–2, prim. 10,44 in 11,17). Kristusova
revolucija se ni uresničila z bojevitimi pohodi in protestniškimi
kampanjami. Evangelij ne poskuša premagati sil tega sveta na njiho-
vem terenu in z njihovim orožjem (z močjo in prisilo). Njegova pot je
notranji vzpon, prenova srca in medčloveških odnosov.11
In prav to je najbrž imel Luther v mislih, ko je o svoji ljubljeni
ženi, Katharini von Bora, zapisal: »Moja Käthe je zvezda danica
Wittenberga. Vstane zgodaj zjutraj ob 4.00, začne z delom, […] pase
in kupuje vole, vari pivo in še in še.« Katarina, bivša izšolana nuna, ki
9 To si lahko dovoli zato, ker zahteva od učencev čistost v odnosu do ženske,
čistost, ki premaguje poželenje: »Kdorkoli gleda [poročeno] žensko s
poželenjemm, je v srcu že prešuštoval z njo.« (Mt 5,28.)
10 Španski ekseget Xabier Pikaza (El Evangelio, vida y Pascua de Jesús, Ediciones
Sígueme, Salamanca 1990), namenja posebno pozornost skupini žensk, ki so
spremljaje Jezusa: »Ob uri njegove smrti srečamo nekaj žena, ki so ga po Luku
(8,1–3) spremljale že, ko je oznanjal svoj nauk v Galileji. Te ženske, katerih imena
in število je težko natančno ugotoviti, so po Marku (15,47) priče Jezusovega
pokopa; spremljajo ga do konca, in namesto da bi zbežale v Galilejo kakor učenci,
ostanejo ob učitelju do njegove smrti in pogreba (Mr 15,40-41, 47). Evangeljsko
izročilo, ki govori predvsem o moških, ne pojasni natančno zveze, ki so jo imele
te žene z Jezusom. Ves čas ostajajo v poltemi in stopijo na svetlo šele na koncu,
ko Jezus že umira.
11 Zaradi takega pojmovanja osvoboditve se je v Novi zavezi ohranilo izrazje
ponižnosti in celo podrejenosti. S tem bi lahko pojasnili vzporednost med na
prvi pogled šokantnimi besedili o pokornosti ženske (1 Kor 14,34; Ef 5,22; Kol
3,18; Tit 2,5; 1 Pt 3,1; to kompenzira Ef 5,21, ki poziva k vzajemnosti) in besedili
o pokornosti sužnjev (Ef 6,5; Kol 3,22; Tit 2,9; 1 Pt 2,18; to kompenzira Kol 4,1
in Flm 16). Prim. René Laurentin, v: Concilium, revue internationale de
théologie, Pariz, št. 154, april 1980.
313
