Page 324 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 324
RAZGLEDI, VPOGLEDI
meni, da je prvi naslitveni tok v šestem stoletju potekel najprej s severa
(zahodnoslovanska jezikovna skupina) in kasneje z vzhoda, kar naj
bi potrjeval tudi današnji slovenski jezik, ki ima močne zahodno-
slovanske korenine. Pri tem pa je treba poudariti, da ohranjena
slovenska koroška narečja kažejo znatno več tipičnih zahodnoslo-
vanskih potez kakor narečja na Kranjskem, ki so podlaga moderni
knjižni slovenščini (Bezlaj, 1967).
V novi domovini pa so se alpski Slovenci vsaj deloma pomešali
tudi s staroselci. Analiza predslovanskih ostankov v imenih na slo-
venskih tleh je namreč prepričljivo pokazala, kako neosnovane so bile
starejše trditve, da so se alpski Slovani preselili v pokrajino skoraj
brez prebivalcev. V goratih predelih je simbioza s staroselci trajala
ponekod tudi pol tisočletja. V nekaterih naseljih pa so v zadnjem
času tudi odkrili sledove nepretrgane kontinuitete med antiko in
slovansko naselitvijo. V slovenščini so se tako celo ohranile nekatere
romanske in predromanske osnove, ki jih ni mogoče več zaslediti niti
v sosednjih romanskih jezikih (Bezlaj, 1967). Avstrijski slavist Otto
Kronsteiner zato meni, da so posledično Slovenci in deloma tudi
njihov sedanji jezik mešanica keltskih, romanskih (vulgarna latin-
ščina) in slovanskih elementov. Bezlaj pa meni, da je v današnji
slovenščini tudi precej besed ilirskega porekla. S tem v zvezi je
zanimivo, da je poljski znanstvenik Leciejewicz (1988) nakazal prisot-
nost zahodnoslovanskih skupin tudi v severni Rusiji.
Francoski zgodovinar F. Conte pa predpostavlja, da je vdor Gotov
na območje, kjer so živeli slovanski predniki Slovencev na območju
Sklavenov med Karpati in zgornjim tokom reke Dnjeper (Sloveni,
oziroma Slovenci), te razdelil na dva dela. En del naj bi se pomaknil
na jug in se ustavil na območju današnje Slovenije in Avstrije, drugi
del pa naj bi šel proti severovzhodu, med drugim na območje jezera
Iljmenj ter med drugim ustanovil Novgorod (Conte, 1986), kar se
ujema z mnenjem ameriškega zgodovinarja Vernadskyjega (slika 1).
Jezero Iljmen se je namreč v starih časih imenovalo Slovensko morje,
Novgorod pa Slovensk. V Novgorodu je obstajala tudi velika mestna
četrt z imenom Slovenski konec (Volpi Lisjak, 2004). Karakterističen je
tudi primer imena Vipolže in sorodne besede, ki jih najdemo v
Sloveniji in severni Rusiji. V Rusiji se 113 krajev imenuje Vypolzovo. V
322
meni, da je prvi naslitveni tok v šestem stoletju potekel najprej s severa
(zahodnoslovanska jezikovna skupina) in kasneje z vzhoda, kar naj
bi potrjeval tudi današnji slovenski jezik, ki ima močne zahodno-
slovanske korenine. Pri tem pa je treba poudariti, da ohranjena
slovenska koroška narečja kažejo znatno več tipičnih zahodnoslo-
vanskih potez kakor narečja na Kranjskem, ki so podlaga moderni
knjižni slovenščini (Bezlaj, 1967).
V novi domovini pa so se alpski Slovenci vsaj deloma pomešali
tudi s staroselci. Analiza predslovanskih ostankov v imenih na slo-
venskih tleh je namreč prepričljivo pokazala, kako neosnovane so bile
starejše trditve, da so se alpski Slovani preselili v pokrajino skoraj
brez prebivalcev. V goratih predelih je simbioza s staroselci trajala
ponekod tudi pol tisočletja. V nekaterih naseljih pa so v zadnjem
času tudi odkrili sledove nepretrgane kontinuitete med antiko in
slovansko naselitvijo. V slovenščini so se tako celo ohranile nekatere
romanske in predromanske osnove, ki jih ni mogoče več zaslediti niti
v sosednjih romanskih jezikih (Bezlaj, 1967). Avstrijski slavist Otto
Kronsteiner zato meni, da so posledično Slovenci in deloma tudi
njihov sedanji jezik mešanica keltskih, romanskih (vulgarna latin-
ščina) in slovanskih elementov. Bezlaj pa meni, da je v današnji
slovenščini tudi precej besed ilirskega porekla. S tem v zvezi je
zanimivo, da je poljski znanstvenik Leciejewicz (1988) nakazal prisot-
nost zahodnoslovanskih skupin tudi v severni Rusiji.
Francoski zgodovinar F. Conte pa predpostavlja, da je vdor Gotov
na območje, kjer so živeli slovanski predniki Slovencev na območju
Sklavenov med Karpati in zgornjim tokom reke Dnjeper (Sloveni,
oziroma Slovenci), te razdelil na dva dela. En del naj bi se pomaknil
na jug in se ustavil na območju današnje Slovenije in Avstrije, drugi
del pa naj bi šel proti severovzhodu, med drugim na območje jezera
Iljmenj ter med drugim ustanovil Novgorod (Conte, 1986), kar se
ujema z mnenjem ameriškega zgodovinarja Vernadskyjega (slika 1).
Jezero Iljmen se je namreč v starih časih imenovalo Slovensko morje,
Novgorod pa Slovensk. V Novgorodu je obstajala tudi velika mestna
četrt z imenom Slovenski konec (Volpi Lisjak, 2004). Karakterističen je
tudi primer imena Vipolže in sorodne besede, ki jih najdemo v
Sloveniji in severni Rusiji. V Rusiji se 113 krajev imenuje Vypolzovo. V
322
