Page 325 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 325
ALE[ IGLI^
stari ruščini pomeni beseda vypolzovskije žiteli »svobodnjake« (tukaj
lahko iščemo tudi paralele s kosezi in krajevnimi imeni, kot so
Koseze). Ta imena so skoncentrirana na ruskem severu okoli Nov-
goroda. Vidimo torej, da gre za praslovanski narečni pravni pojem, ki
ga je zanesel k nam na Slovensko isti kolonizacijski val, ki je tvoril
jedro novgorodske Rusije (Bezlaj, 1967). Bezlaj navaja še celo vrsto
slovenskih besed in toponimičnih osnov, ki so karakteristični za ruski
sever.
V skladu z zgornjim razmišljanjem jezikoslovec Bezlaj meni, da
obstaja več kot dovolj dokazov, da je jezikovna podlaga slovenščine v
bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki pa se je od vsega začetka po
naselitvi v Karantaniji razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom
(Bezlaj, 1967). Ločene migracije pa so zapustile v slovenščini tudi
močne zahodnoslovanske elemente. Sestaviti bi bilo mogoče obširen
slovar slovenskih besed, za katere ni mogoče najti nobene ustrezne
paralele pri balkanskih Slovanih, pač pa ustrezne paralele med sever-
noslovanskimi jeziki. To kaže na to, kako ozki so odnosi med sloven-
ščino in severnoslovanskimi jeziki, ki so verjetno posledica praslo-
vanskih migracij (Bezlaj, 1967). Vsa ta opažanja v slovenskem jeziku
(torej jeziku Slovenov) podpirajo mnenje znanstvenikov o različnih
migracijskih tokovih pri slovanski naselitvi v Alpah, ki so pripeljali
do formiranja slovenščine kot slovansko-baltske jezikovne mešanice
s primesmi staroselskih jezikov, ki ne izključuje niti možnosti, da se
je del naših prednikov pri selitvi pomešal z ostanki kakšnega vzhod-
nogermanskega plemena (Bezlaj, 1967). Ob pomanjkanju pisnih virov
nam nobena metoda raziskovanja o prazgodovinskih gibanjih pred-
nikov Slovencev ne more povedati več kot baltske in severnoslovanske
paralele slovenskim besedam. Tudi ne gre izključiti, da so se prvi
manjši naselitveni tokovi Slovanov na kasnejše karantansko ozemlje
pojavili že precej pred 6. stoletjem (Bezlaj, 1967). Tudi na sedanjem
Češkem se namreč pojavijo Slovani že vsaj v 4. stoletju.
Množica baltsko-slovenskih jezikovnih paralel in drugih arhaiz-
mov govori v prid domnevi, da segajo začetki slovenske jezikovne
individualnosti vsaj že v četrto stoletje po našem štetju. Ni pa seveda
možno ugotoviti, ali so bili ti začetki še v praslovanski domovini ali
pa se je začetni migracijski val na slovenskih oz. karantanskih tleh
323
stari ruščini pomeni beseda vypolzovskije žiteli »svobodnjake« (tukaj
lahko iščemo tudi paralele s kosezi in krajevnimi imeni, kot so
Koseze). Ta imena so skoncentrirana na ruskem severu okoli Nov-
goroda. Vidimo torej, da gre za praslovanski narečni pravni pojem, ki
ga je zanesel k nam na Slovensko isti kolonizacijski val, ki je tvoril
jedro novgorodske Rusije (Bezlaj, 1967). Bezlaj navaja še celo vrsto
slovenskih besed in toponimičnih osnov, ki so karakteristični za ruski
sever.
V skladu z zgornjim razmišljanjem jezikoslovec Bezlaj meni, da
obstaja več kot dovolj dokazov, da je jezikovna podlaga slovenščine v
bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki pa se je od vsega začetka po
naselitvi v Karantaniji razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom
(Bezlaj, 1967). Ločene migracije pa so zapustile v slovenščini tudi
močne zahodnoslovanske elemente. Sestaviti bi bilo mogoče obširen
slovar slovenskih besed, za katere ni mogoče najti nobene ustrezne
paralele pri balkanskih Slovanih, pač pa ustrezne paralele med sever-
noslovanskimi jeziki. To kaže na to, kako ozki so odnosi med sloven-
ščino in severnoslovanskimi jeziki, ki so verjetno posledica praslo-
vanskih migracij (Bezlaj, 1967). Vsa ta opažanja v slovenskem jeziku
(torej jeziku Slovenov) podpirajo mnenje znanstvenikov o različnih
migracijskih tokovih pri slovanski naselitvi v Alpah, ki so pripeljali
do formiranja slovenščine kot slovansko-baltske jezikovne mešanice
s primesmi staroselskih jezikov, ki ne izključuje niti možnosti, da se
je del naših prednikov pri selitvi pomešal z ostanki kakšnega vzhod-
nogermanskega plemena (Bezlaj, 1967). Ob pomanjkanju pisnih virov
nam nobena metoda raziskovanja o prazgodovinskih gibanjih pred-
nikov Slovencev ne more povedati več kot baltske in severnoslovanske
paralele slovenskim besedam. Tudi ne gre izključiti, da so se prvi
manjši naselitveni tokovi Slovanov na kasnejše karantansko ozemlje
pojavili že precej pred 6. stoletjem (Bezlaj, 1967). Tudi na sedanjem
Češkem se namreč pojavijo Slovani že vsaj v 4. stoletju.
Množica baltsko-slovenskih jezikovnih paralel in drugih arhaiz-
mov govori v prid domnevi, da segajo začetki slovenske jezikovne
individualnosti vsaj že v četrto stoletje po našem štetju. Ni pa seveda
možno ugotoviti, ali so bili ti začetki še v praslovanski domovini ali
pa se je začetni migracijski val na slovenskih oz. karantanskih tleh
323
