Page 327 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 327
ALE[ IGLI^
pa so ga še vedno uporabljali prebivalci južne Istre (Bezlaj, 1967).
Tudi kajkavski in čakavski Hrvati so se še v 17. stoletju in deloma v
18. stoletju imenovali Slovenci ali Slovinci (Bezlaj, 1967).
Ker so se kajkavski in čakavski Hrvati v Trubarjevem času še
imenovali Slovenci ali Slovinci, ni popolnoma jasno, ali ni Trubar z
izrazom »lubi Slouenzi« imel v mislih tudi današnjih kajkavskih in
čakavskih Hrvatov (Bezlaj, 1967).
Slovenci smo uveljavili svoje današnje nacionalno ime na celotnem
etničnem ozemlju šele po letu 1848. Pred tem so se namreč ves čas od
naselitve naprej imenovali Slovenje le prekmurski in beneški Slovenci,
torej Slovenci na vzhodnem in zahodnem robu slovenskega etničnega
prostora (Bezlaj, 1967). Ostali Slovenci pa so privzemali razna pokra-
jinska imena, kot na primer Kranjci, kar je zapisano tudi v Trubarjevm
portretu, kjer se Trubar imenuje Kranjec (Carniolanus).
Podobnost prostoročne izdelane keramike iz nekaterih najdišč na
področju staroslovanskih selišč iz 6. stoletja na današnjem sloven-
skem ozemlju, pa tudi tiste na Slovaškem, in keramike, najdene v
oddaljeni Ukrajini (Guštin, 2005), je v skladu s prej omenjeno hipo-
tezo, da del prednikov Slovencev predstavljajo Sklaveni, ki so se pri-
selili na območje Alp iz ozemlja ob zgornjem toku reke Dnjeper, to je
iz današnje Ukrajine. Predhodna kvalitetnejša keramika iz mlajše
železne dobe ter iz dobe rimskega imperija, ki so jo odkopali na
slovenskih arheoloških najdiščih, je močan v argument v prid potr-
ditve slovanskih selitev na alpsko območje. Vendar lahko glede na
Bezlajevo ugotovitev, da slovenščina vsebuje besede, ki so sicer raz-
metane po vsem slovanskem svetu, od teh pa nekatere le na določenih
področjih, predpostavljamo, da so naši predniki prišli na obmpčje
naselitve alpkih Slovanov v več valovih in z različnih področij.
Kot smo že omenili, tudi ni možno izključiti naselitvenih tokov
Slovanov pred 6. stoletjem (Dvornik, 1956; Pleterski, 1995). Tako so
na področju Panonije nekateri tamkajšnji prebivalci v 5. stoletju jedli
proso, pili pijači iz medu (medos) in ječmena (kamos), imeli pogrebno
slovesnost (stravo) ter govorili jezik, ki ni bil ne gotski ne hunski ne
latinski, in so bili prav mogoče Slovani (Dvornik, 1956). Tudi rezultati
arheoloških raziskav na področju Moravske in Slovaške kažejo, da so
bili Slovani tam prisotni v manjšem številu že v četrtem in petem
325
pa so ga še vedno uporabljali prebivalci južne Istre (Bezlaj, 1967).
Tudi kajkavski in čakavski Hrvati so se še v 17. stoletju in deloma v
18. stoletju imenovali Slovenci ali Slovinci (Bezlaj, 1967).
Ker so se kajkavski in čakavski Hrvati v Trubarjevem času še
imenovali Slovenci ali Slovinci, ni popolnoma jasno, ali ni Trubar z
izrazom »lubi Slouenzi« imel v mislih tudi današnjih kajkavskih in
čakavskih Hrvatov (Bezlaj, 1967).
Slovenci smo uveljavili svoje današnje nacionalno ime na celotnem
etničnem ozemlju šele po letu 1848. Pred tem so se namreč ves čas od
naselitve naprej imenovali Slovenje le prekmurski in beneški Slovenci,
torej Slovenci na vzhodnem in zahodnem robu slovenskega etničnega
prostora (Bezlaj, 1967). Ostali Slovenci pa so privzemali razna pokra-
jinska imena, kot na primer Kranjci, kar je zapisano tudi v Trubarjevm
portretu, kjer se Trubar imenuje Kranjec (Carniolanus).
Podobnost prostoročne izdelane keramike iz nekaterih najdišč na
področju staroslovanskih selišč iz 6. stoletja na današnjem sloven-
skem ozemlju, pa tudi tiste na Slovaškem, in keramike, najdene v
oddaljeni Ukrajini (Guštin, 2005), je v skladu s prej omenjeno hipo-
tezo, da del prednikov Slovencev predstavljajo Sklaveni, ki so se pri-
selili na območje Alp iz ozemlja ob zgornjem toku reke Dnjeper, to je
iz današnje Ukrajine. Predhodna kvalitetnejša keramika iz mlajše
železne dobe ter iz dobe rimskega imperija, ki so jo odkopali na
slovenskih arheoloških najdiščih, je močan v argument v prid potr-
ditve slovanskih selitev na alpsko območje. Vendar lahko glede na
Bezlajevo ugotovitev, da slovenščina vsebuje besede, ki so sicer raz-
metane po vsem slovanskem svetu, od teh pa nekatere le na določenih
področjih, predpostavljamo, da so naši predniki prišli na obmpčje
naselitve alpkih Slovanov v več valovih in z različnih področij.
Kot smo že omenili, tudi ni možno izključiti naselitvenih tokov
Slovanov pred 6. stoletjem (Dvornik, 1956; Pleterski, 1995). Tako so
na področju Panonije nekateri tamkajšnji prebivalci v 5. stoletju jedli
proso, pili pijači iz medu (medos) in ječmena (kamos), imeli pogrebno
slovesnost (stravo) ter govorili jezik, ki ni bil ne gotski ne hunski ne
latinski, in so bili prav mogoče Slovani (Dvornik, 1956). Tudi rezultati
arheoloških raziskav na področju Moravske in Slovaške kažejo, da so
bili Slovani tam prisotni v manjšem številu že v četrtem in petem
325
