Page 65 - Studia Universitatis Hereditati, vol 7(1) (2019)
P. 65
ia universitatisvedljivega, ker ni upošteval obstoječih parcelnih posledica naraščajočega mesta je bila na preho-
»pr ekr asni ar hitektov sen o našem pantheonu« 65 mej, zaradi česar bi bile potrebne obsežne koma- du 19. v 20. stoletje sprožena pobuda za gradnjo
sacije (Lenarčič 1940, 36, 41; Krečič 1992, 220). novega pokopališča pri svetem Križu, kasnejših
Problematiko je mestna oblast leta 1918 formalno Žal, za katerega je načrte izdelal dunajski arhi-
rešila z odločitvijo o izdelavi regulacijskega načr- tekt Ferdinand Trummler, ki je bilo odprto leta
ta, ki je upošteval dejanske parcelne meje, ni pa se 1906 (Bajuk 1930, 17; Steska 1940, 31; Piškur
oziral na prometne, gospodarske in estetske vidi- 2004, 7–8; Sapač 2015, 483). S tem so postopo-
ke. Prav njegova pretirana liberalnost je povzroči- ma prenehali pokopavati za Bežigradom, nadalj-
la nekaj daljnosežnih napak v zasnovi Bežigrada, nja usoda prostora, ki je predstavljalo versko, pie-
načrt pa so že pred sredino dvajsetih let zavrgli tetno in siceršnje središče tega dela Ljubljane, pa
(Lenarčič 1940, 42–44). Do pomembnejšega je ostala nejasna. Še zlasti v sredini dvajsetih let,
premika je prišlo šele 1924, ko je vodja mestnega ko so dokončno prenehali s pokopi na starem po-
gradbenega urada inž. Matko Prelovšek (1876– kopališču, je prostor postal žrtev različnih van-
1955) Plečnika povabil k pripravi novega urbani- dalizmov, pogoste pa so bile tudi kraje kovinskih
stičnega načrta za severni del mesta.1 Tako je leta nagrobnih križev (Piškur in Žitko 1997, 9).
1928 arhitekt izdelal regulacijski načrt za Svetok-
rižki okraj (kot je po cerkvi sv. Križa pred novim Plečnik se je z območjem pokopališča pri
pokopališčem, Bežigrad poimenoval Plečnik), svetem Krištofu prvič ukvarjal že leta 1919, ko
katerega izhodišče je predstavljala četrtina kro- je ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventu-
ga, enega ključnih elementov pa osrednja aveni- ri Jegliču (1850–1937) predlagal povečavo Kri-
ja, ki bi povezovala novo pokopališče pri svetem štofove cerkve (Prelovšek 1992, 306; Hrausky et
Križu (sedaj Žale) z opuščenim pokopališčem in al. 1996, 187; Valena 2013, 249, op. 32; Prelovšek
cerkvijo sv. Krištofa in ob kateri si je mojster za- 2017, 365).4 Intenzivneje pa se je področju posve-
mislil javne stavbe (občinska hiša oz. okrajni ma- til po 1924 v sklopu izdelave regulacijskega na-
gistrat, šole, gledališče) (Plečnik 1929, 91; Prelov- črta. V tem okviru je leta 1927 Matku Prelov-
šek 1992, 274–77, Krečič 1992, 222–23; Stabenow šku predlagal, da bi na mestu opuščenega grobi-
1996, 62–66; Prelovšek 2017, 326–30). S tem je bil šča uredili pokopališče nedolžnih, po potrebi pa
postavljen temelj za Plečnikova prihodnja razmi- tudi nezakonskih otrok ter pokopališče »slav-
šljanja o ureditvi območja starega pokopališča, nih mož Slovenije«, s čimer bi ublažili »ostra-
med drugim z vzpostavitvijo parka slavnih, ki šujoči učinek navadnega britofa« (Gostiša 1986,
bi hkrati služil tudi kot pomemben urbanistični 116).5 Medtem, ko se je prvi ideji, zaradi nerazu-
element, saj bi pomagal usmerjati potek nove tra- mevanja javnosti, kmalu odrekel, čeprav jo mi-
se Linhartove ceste. mogrede še navede v obrazložitvi regulacijskega
načrta, pa je spominski park ves čas ostal sestav-
Ena prvih stavb na območju današnjega Be- ni del arhitektovih razmišljanj, ki ga je z zapi-
žigrada je bila srednjeveška, v 17. in 18. stoletju som »park častnih meščanov« vključil tudi v
v več fazah barokizirana, cerkev sv. Krištofa, ki sam regulacijski načrt (Plečnik 1929, 91). S tem
je bila podružnica šempetrske župnije.2 Njen po- predlogom se je navezal na starejše težnje raz-
men se je precej povečal leta 1779, ko so okoli nje ličnih društev in posameznikov, ki so se zavze-
uredili osrednje ljubljansko pokopališče (Bajuk mali za ureditev pokopališča zaslužnih Sloven-
1930, 6; Steska 1940, 31; Lavrič 2012, 19).3 Kot cev na novem pokopališču pri svetem Križu in
za skrb za pomembne grobove pri svetem Krišto-
1 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka, Pismo Matka fu (Piškur in Žitko 1997, 8). Po objavi Plečniko-
Prelovška Plečniku, 19. 4. 1924. vega regulacijskega načrta se je povečalo zanima-
2 O zgodovini, arhitekturi in opremi cerkve sv. Krištofa: Lavrič 2012, 4 Načrt za povečavo cerkve sv. Krištofa iz leta 1919 je reproduciran v:
7–22. Valena 2013, 248.
3 Slednje je nadomestilo srednjeveška ljubljanska pokopališča, zla- 5 Plečnikovo pismo Matku Prelovšku, 6. 1. 1927, je v lasti Damjana
sti tisti ob nekdanjem frančiškanskem samostanu (na območju da- Prelovška. Prepis je objavljen v: Gostiša 1986, 116.
našnjega Vodnikovega trga) in ob cerkvi sv. Petra.
»pr ekr asni ar hitektov sen o našem pantheonu« 65 mej, zaradi česar bi bile potrebne obsežne koma- du 19. v 20. stoletje sprožena pobuda za gradnjo
sacije (Lenarčič 1940, 36, 41; Krečič 1992, 220). novega pokopališča pri svetem Križu, kasnejših
Problematiko je mestna oblast leta 1918 formalno Žal, za katerega je načrte izdelal dunajski arhi-
rešila z odločitvijo o izdelavi regulacijskega načr- tekt Ferdinand Trummler, ki je bilo odprto leta
ta, ki je upošteval dejanske parcelne meje, ni pa se 1906 (Bajuk 1930, 17; Steska 1940, 31; Piškur
oziral na prometne, gospodarske in estetske vidi- 2004, 7–8; Sapač 2015, 483). S tem so postopo-
ke. Prav njegova pretirana liberalnost je povzroči- ma prenehali pokopavati za Bežigradom, nadalj-
la nekaj daljnosežnih napak v zasnovi Bežigrada, nja usoda prostora, ki je predstavljalo versko, pie-
načrt pa so že pred sredino dvajsetih let zavrgli tetno in siceršnje središče tega dela Ljubljane, pa
(Lenarčič 1940, 42–44). Do pomembnejšega je ostala nejasna. Še zlasti v sredini dvajsetih let,
premika je prišlo šele 1924, ko je vodja mestnega ko so dokončno prenehali s pokopi na starem po-
gradbenega urada inž. Matko Prelovšek (1876– kopališču, je prostor postal žrtev različnih van-
1955) Plečnika povabil k pripravi novega urbani- dalizmov, pogoste pa so bile tudi kraje kovinskih
stičnega načrta za severni del mesta.1 Tako je leta nagrobnih križev (Piškur in Žitko 1997, 9).
1928 arhitekt izdelal regulacijski načrt za Svetok-
rižki okraj (kot je po cerkvi sv. Križa pred novim Plečnik se je z območjem pokopališča pri
pokopališčem, Bežigrad poimenoval Plečnik), svetem Krištofu prvič ukvarjal že leta 1919, ko
katerega izhodišče je predstavljala četrtina kro- je ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventu-
ga, enega ključnih elementov pa osrednja aveni- ri Jegliču (1850–1937) predlagal povečavo Kri-
ja, ki bi povezovala novo pokopališče pri svetem štofove cerkve (Prelovšek 1992, 306; Hrausky et
Križu (sedaj Žale) z opuščenim pokopališčem in al. 1996, 187; Valena 2013, 249, op. 32; Prelovšek
cerkvijo sv. Krištofa in ob kateri si je mojster za- 2017, 365).4 Intenzivneje pa se je področju posve-
mislil javne stavbe (občinska hiša oz. okrajni ma- til po 1924 v sklopu izdelave regulacijskega na-
gistrat, šole, gledališče) (Plečnik 1929, 91; Prelov- črta. V tem okviru je leta 1927 Matku Prelov-
šek 1992, 274–77, Krečič 1992, 222–23; Stabenow šku predlagal, da bi na mestu opuščenega grobi-
1996, 62–66; Prelovšek 2017, 326–30). S tem je bil šča uredili pokopališče nedolžnih, po potrebi pa
postavljen temelj za Plečnikova prihodnja razmi- tudi nezakonskih otrok ter pokopališče »slav-
šljanja o ureditvi območja starega pokopališča, nih mož Slovenije«, s čimer bi ublažili »ostra-
med drugim z vzpostavitvijo parka slavnih, ki šujoči učinek navadnega britofa« (Gostiša 1986,
bi hkrati služil tudi kot pomemben urbanistični 116).5 Medtem, ko se je prvi ideji, zaradi nerazu-
element, saj bi pomagal usmerjati potek nove tra- mevanja javnosti, kmalu odrekel, čeprav jo mi-
se Linhartove ceste. mogrede še navede v obrazložitvi regulacijskega
načrta, pa je spominski park ves čas ostal sestav-
Ena prvih stavb na območju današnjega Be- ni del arhitektovih razmišljanj, ki ga je z zapi-
žigrada je bila srednjeveška, v 17. in 18. stoletju som »park častnih meščanov« vključil tudi v
v več fazah barokizirana, cerkev sv. Krištofa, ki sam regulacijski načrt (Plečnik 1929, 91). S tem
je bila podružnica šempetrske župnije.2 Njen po- predlogom se je navezal na starejše težnje raz-
men se je precej povečal leta 1779, ko so okoli nje ličnih društev in posameznikov, ki so se zavze-
uredili osrednje ljubljansko pokopališče (Bajuk mali za ureditev pokopališča zaslužnih Sloven-
1930, 6; Steska 1940, 31; Lavrič 2012, 19).3 Kot cev na novem pokopališču pri svetem Križu in
za skrb za pomembne grobove pri svetem Krišto-
1 Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka, Pismo Matka fu (Piškur in Žitko 1997, 8). Po objavi Plečniko-
Prelovška Plečniku, 19. 4. 1924. vega regulacijskega načrta se je povečalo zanima-
2 O zgodovini, arhitekturi in opremi cerkve sv. Krištofa: Lavrič 2012, 4 Načrt za povečavo cerkve sv. Krištofa iz leta 1919 je reproduciran v:
7–22. Valena 2013, 248.
3 Slednje je nadomestilo srednjeveška ljubljanska pokopališča, zla- 5 Plečnikovo pismo Matku Prelovšku, 6. 1. 1927, je v lasti Damjana
sti tisti ob nekdanjem frančiškanskem samostanu (na območju da- Prelovška. Prepis je objavljen v: Gostiša 1986, 116.
našnjega Vodnikovega trga) in ob cerkvi sv. Petra.
