Page 65 - Studia Universitatis Hereditati, vol 12(1) (2024)

moškem, označenem kot pokop 191. Raziskave lagi katerega ne moremo potegniti trdnih skle-
so pokazale, da pokojnikom niso pridajali pred- pov (Pfizenmeier 2016, 33–47).
metov. Grob 185 je vseboval mladostnika, ki je bil Na podlagi arheoloških in zgodovinskih vi-
pokopan na deski ali v krsti, otrok 197 je imel ob rih lahko vidimo, da so bile londonske oblasti re-
sebi ostanke železa, ki ga interpretirajo kot os- lativno dobro pripravljene na prihod črne smrti
tanke žebljev za krsto. Tudi v štirih drugih gro- – vsaj zadosten prostor za pokopavanje so priskr-
bovih (176, 182, 188 in 197) so bile odkrite sledi bele, v 14. stoletju veliko drugega pač niso mog-
žebljev, a brez sledi krste, z izjemo pokopa 185 le storiti. Obravnavani pokopališči po svoji več-
(Pfizenmeier 2016, 30–33). ji organiziranosti morda izstopata od kaotičnih
Fazo 1 je pokrivala plast zbite glinaste slju- kužnih jam, v katere so pokopavali drugod. Po-
de, debela med 30 in 40 cm. Takšno zapečatenje leg pokojnikov na teh dveh pokopališčih je tre-
1
grobov je na srednjeveških pokopališčih redko. ba k številu žrtev epidemije prišteti še pokope
V drugi fazi sta bila odkrita le dva pokopa od- ob cerkvah ali bolnišnicah, ki pa jih ne moremo 65
raslih moških. Pri enem izmed njiju so genetske zlahka ločiti od ostalih pokojnikov. V vsakem
raziskave pokazale, da je bil okužen z Yersinio pe- primeru pa poseganje oblasti v pokopavanje kaže
stis. Orientacija grobov je enaka kot v fazi 1. Tudi na preobremenjenost in razpad sistema običajnih
ta faza je bila datirana v 14. stoletje s pomočjo pokopavanj. Ker ne poznamo drugih množičnih
keramike in radiokarbonskih datacij. Obe plasti grobišč iz Londona, je mogoče, da sta bili ti dve
se povezujeta s črno smrtjo, vendar zagotovo ne edini in da nadaljnji valovi kuge niso preobreme-
moremo vedeti, ali so pokojniki res umrli med nili sistema, ali pa to zgolj odraža stanje raziskav Črna smrt v luči (bio)arheologije
tem valom epidemije. Po prisotnosti DNK Yersi- (Grainger idr. 2008, 27–32).
nie pestis vsaj pri nekaterih posameznikih lahko
vseeno sklepamo, da je del tu pokopanih umrl za Katedrala v Herefordu, Velika Britanija
kugo. Ker pa je ta bolezen London obiskala tudi Posest okoli katedrale v Herefordu je bila razi-
leta 1361, je možno, da druga faza spada v ta čas. skana v začetku 90. let 20. stoletja. Izkopavanje
Ker je bil raziskan le manjši del West Smith- je potekalo v okviru projekta gradnje nove knji-
fielda, obstaja možnost, da so v bližini tudi mno- žnice, opravila ga je Arheološka enota mesta He-
žični grobovi. Zgodovinski viri pravijo, da so bili reford. Raziskana lokacija je bila od 12. stoletja
na West Smitfieldu v času črne smrti pokopani uporabljana kot pokopališče ob katedrali, v po-
»revni tujci (peregrinorum) in drugi«. V prid znem 14. ali do sredine 15. stoletja pa se je njena
pokopavanju revnejših prebivalcev na tem po- uporaba spremenila, kar dokazujejo trije množič-
kopališču govori tudi majhna prisotnost krst. ni pokopi, datirani v ta čas na podlagi keramič-
Kljub temu pa gre za zelo majhen vzorec, na pod- nega gradiva. Radiokarbonske datacije te jame
umeščajo v leto 1335 ± 54. V treh velikih grob-
1 Pfizenmeier (2016, 33) tu citira Graingerja idr. (2008, 12– nih jamah, ki so takrat nastale, so odkrili ostan-
13, 19–20), ki naj bi zapisali, da so bile takšne plasti odkri-
te tudi na pokopališču East Smithfield. Sam na teh straneh ke 189 pokojnikov. Ker je velik del teh jam uni-
nisem opazil omembe takšnih zapečatenj. Lahko da se je čen ali pa leži izven izkopnega polja, je dejansko
avtor zmotil, sodeloval pri izkopavanjih ali pa imel osebno število pokopanih verjetno veliko večje. Obstaja
komunikacijo z avtorji. So pa takšna pečatenja res pogosta
pri pokopih, povezanih z epidemijami. Primer tega je po- tudi možnost, da se izven izkopnega polja nahaja
kopališče iz sredine 19. stoletja, odkrito v Altopasciu v Ita- še več jam (Stone in Appleton-Fox 1996, 41–43,
liji. Odkritih je bilo več enojnih grobov, prekritih s plastjo
apna. Kuga takrat ni več morila po Evropi; ta pokop po- Haensch idr. 2010).
vezujejo s kolero, ki naj bi obravnavano območje doletela Pokojniki so bili v jame položeni v plasteh,
leta 1855. Zapečatenja (množičnih) grobov bi lahko pred- med katere je bila nasipana glinasta prst debeline
stavljala zaščito pred boleznijo, smradom, konec delovne-
ga dne grobarjev ali pa zaključek uporabe nekega pokopa- med dvema in desetimi centimetri. Posamezna
lišča, da bi bilo ob nadaljnjem pokopavanju motenje starej- plast prsti predstavlja zaključek pokopavanja v
ših pokopov čim manjše (Gibbons 2013; Pfizemeier 2016,
33; Stone in Appleton-Fox 1996, 47–48). enem dnevu ali pa zapečatenje plasti, da se smrad