Page 68 - Studia Universitatis Hereditati, vol 12(1) (2024)
P. 68

2
               saj naj bi ta odnesla 2.300 prebivalcev Lübecka   najdiščih).  Množični pokopi predstavljajo naj-
               (Lütgert 2000).                             večje odstopanje od običajne pogrebne prakse,
                                                           zato bi lahko sklepali, da so nastali v času naj-
               Kaj nam lahko povedo pokopi?                hujšega razsajanja epidemije, ko je bilo smrtnih
               Krščanstvo je v srednjem veku prevladovalo kot   žrtev veliko in jih živi niso uspeli dovolj hitro po-
               vodilna ideologija in najširše razširjena religija   kopovati v enojne ali večkratne grobove. Preden
               v Evropi. Njegov vpliv je segal globoko v vse vi-  je epidemija izbruhnila v vsej svoji moči, so bili
               dike življenja – od politične ekonomije do vsa-  verjetno posamezniki pokopani po ustaljenem
               kodnevnih praks in obredov prehoda, s čimer je   načinu (najverjetneje na običajnih pokopališčih
               krojilo mnogo vidikov družbe. Zato je moral biti   ob cerkvah), ko pa se je začela umirjati, so sledili
               vsak dober kristjan deležen primernega pokopa.   pokopi na novoustanovljenih pokopališčih, kot
               Za dobro smrt se je moral posameznik pripravi-  vidimo na primeru East Smithfielda. Mogoče
        68     ti in urediti vse svoje zemeljske zadeve, preden je   je, da so bila novoustanovljena pokopališča na-
               odšel v posmrtno življenje. Pokopan je moral biti   menjena ljudem nižjega sloja, medtem ko so bili
        studia universitatis hereditati, letnik 12 (2024), številka 1 / volume 12 (2024), number 1
               na posvečeni zemlji, ki se je običajno nahajala ob   bogatejši tudi v teku epidemije pokopavani ob
               cerkvah, in s pravilnim obredom. Pokop je bil na-  cerkve. Pokojniki v množičnih grobovih so kljub
               čeloma preprost. Trupla so položili v enojne gro-  težkim razmeram, ki so vladale, še vedno poko-
               bove, če pa je prišlo do smrti več članov družine v   pani spoštljivo in z upoštevanjem vseh običajnih
               kratkem časovnem razmiku, so bili v navadi tudi   pravil glede orientacije, položaja trupla ter v ve-
               večkratni pokopi v isti grob. Trupla so bila sleče-  čini primerov tudi v mrtvaških prtih ali krstah.
               na, oprana in zavita v mrtvaški prt ter položena   Po drugi strani pa je mogoče, da so se živi
               v krsto ali pokopana neposredno v jamo. Običaj-  teh mrtvih tudi bali. Strah je lahko v tem pri-
               no so bila orientirana tako, da je bila glava pokoj-  meru izviral iz strahu pred boleznijo. Kot kažeta
               nika obrnjena proti zahodu, noge pa proti vzho-  primera dveh pokopov s prisotnostjo večjega šte-
               du. Običajno je pokojnik ležal na hrbtu, položaj   vila novcev, odkrita v East Smithfieldu (Grain-
               rok pa se je skozi čas spreminjal. Vsaka kultura   ger idr. 2008, 21), je mogoče, da so nekatere po-
                                                           sameznike pokopali, ne da bi jih slekli ali brez
               se praks pokopavanj običajno strogo drži, razen   ustreznega obreda. Če je bil vzrok za to strah
               v primeru globokih kulturnih sprememb ali pa   pred okužbo, razpadlo in smrdeče truplo ali pa
               ko skupnost doživi katastrofalen dogodek, kot   kakšno drugo verovanje, ne moremo vedeti. V
               so epidemija, vojna ali naravna katastrofa (Beu-  East Smithfieldu (Grainger idr. 2008, 3) in v He-
               champ 2012, 1–6).                           refordu (Stone in Appleton-Fox 1996, 48) je moč
                   Za množične pokope je značilno, da so pos-  najti dokaze, da so bila nekatera trupla pred po-
               ledica dogodka, ki povzroči veliko smrti v krat-  kopom že delno razpadla. To bi lahko pomeni-
               kem času, ter da so vsa trupla pokopana istoča-  lo, da zaradi velikega števila mrtvih niso uspe-
               sno.  Kot so pokazali obravnavani primeri,  vsi   li sproti pokopati žrtev bolezni, preden so trupla
               grobovi,  nastali  v  kriznih  trenutkih  epidemi-  začela razpadati, ali pa da so pokojnike odkri-
               je, niso enaki. Ločimo lahko tri tipe pokopov,   li celo nekaj časa po smrti. Za zaščito pred šir-
               povezanih s katastrofami: enojne pokope (kot   jenjem bolezni in smradom razpadajočih trupel
               jih srečamo na pokopališčih West (Pfizenmeier   so na nekaterih pokopališčih (West Smithfield
               2016) in East Smithfield (Grainger idr. 2008)),   (Pfizemeier 2016, 33), herefordska katedrala (Sto-
               večkratne pokope (kot jih srečamo npr. v Saint-  ne in Appleton-Fox 1996, 46, glej tudi opombo 1
               -Laurent-de-la-Cabrerisseju (Kacki idr. 2011)) ter   2   Število pokojnikov, pokopanih v grobu, da ga še lahko pri-
               množične pokope (ki jih poznamo npr. v East     števamo k večkratnem grobu, ni definirano. V Saint-La-
               Smithfieldu (Grainger idr. 2008), opatiji Thorn-  urent-de-la-Cabreriesseju vsebuje največji večkratni grob
                                                               pet pokojnikov (Kacki idr. 2011), kar bi bilo lahko bilo bli-
               ton (Willmott idr. 2020) in drugih omenjenih    zu zgornje meje tega tipa grobov.
   63   64   65   66   67   68   69   70   71   72   73