Page 83 - Studia Universitatis Hereditati, vol 12(1) (2024)

83

Slika 4: Ženski obraz s tipičnim sifilitičnim nosom.
Fotografijo je posnel kirurg Maurice Grey Pearson
(1872–1952) med študijem na St Bartholomew's Medical
School v Londonu. Wellcome Collection (https://
wellcomecollection .org/works/b5eespjv). »Ta, ki ni od Boga, je od Hudiča, in ima tako svoje francoze ...«

iz spomina po njihovi smrti – rablje, najem-
niške vojake, Jude, muslimane, »zamorce«,
svobodomislece, samomorilce, prostitutke, ho-
moseksualce ..., tu in tam celo »stranske« sino-
ve in hčere – skratka, vse »druge in drugačne«.
Vse, ki niso bili »mi«. In so torej mogli biti ne-
preklicno le – »oni«. Drugi. Oni, na katere je
mogla aktualna teologija Rimske cerkve priroč-
no in po priložnostni politični potrebi raztegni-
ti interpretacijo Ciprijanove maksime »Sallus
extra ecclesiam non est« in so bili tako javno ali
ne zaznamovani kot osebe »onstran odrešitve«.
Po drugi strani pa je stigma evocirala ima-
gološko mentalno kategorijo, ki je ljudi, iznaka-
žene zavoljo drugega stadija sifilisa, ugledovala
kot pošasti, srednji in zgodnji novi vek pa sta li-
Slika 3: Podoba sifilitičnega landsknechta, kot ga je kovno topogledno poznala celo estetiko defor-
za letak, »Pestblatt«, In epidemicam scabiem vaticinium miranega oz. nesorazmernega – hisperično este-
Dietricha Ulsena (Theodor Ulsenius, 1460–1508), tiko (Eco 2008, 111). Ob sifilisu gre za odziv na
1496. upodobil Albrecht Dürer (Dürer 1971, 1745). vidni klinični potek bolezni, in sicer na drugi