Page 93 - Studia Universitatis Hereditati, vol 12(1) (2024)

prst usode, skozi katerega da se izpolnjujejo ti- Lipič pa je evidentiral še enega izmed pro-
sočletne prerokbe. žilcev širjenja sifilisa, in sicer tistega, ki pogos-
Toda med bivanjem Karlovih mešanih naje- to šele razvname boginjo Venero pred njenimi
mniških vojska v Firencah pozno jeseni 1494 je magičnimi dejanji – muhastega, nepredvidljive-
celo Marsilio Ficino napisal govor, v katerem ni ga, toda na moč domiselnega boga Bakha (Lipič
skoparil z udvorljivimi primerjavami in s poklo- 2005, 172).
ni francoskemu monarhu. Slednjega je štel kar za Dinamika bolezni, njeno hitro širjenje in
»poslednjega vladarja«, svoje someščane pa za posledice so bile kmalu po začetku vojaške pus-
»izvoljeno ljudstvo«, toda misliti je, da je zname- tolovščine Karla VIII. v Italije tolikšni, da so se
niti učenjak svoje besedilo izoblikoval kot sočas- ustrašili celo vladarji v Italiji na daljavo vojskujo-
nim humanistom ne neznani udvorljivi poklon, čih se držav. Eden izmed njih je bil tudi Maksi-
celo prošnjo, da francoski kralj s surovimi žolnirji milijan I., ki je 7. avgusta 1495 na državnem zbo-
odide iz Ficinu ljubih Firenc; v govoru je vladar- ru v Wormsu izdal edikt zoper bogokletnike, v 93
ja namreč nagovarjal, naj se drži svojega poglavit- katerem vladar ni pozabil poudariti, da so »koze,
nega poslanstva, ki da določa pot krščanskega su- ki jih doslej med ljudmi ni bilo videti niti zanje še
verena. In to da je vojaško lasanje z neverniki, ne niso slišali«, Božja kazen za grehe, ki da jih sle-
pa plenjenje zaveznikov, ki so iste krščanske vere, hernik dela z nemarno in/ali brezbožno rabo je-
kot je sam kralj (Abulafia 1995, 20–21). – Franco- zika zastran Božjega, predvsem s preklinjanjem
zi v Italiji so bili tako politično kot na ravni idea- (Boehrer 1990, 203). Poglavitni topos imaginari-
rija in imaginarija poglavitnega krščanskega vla- ja in idearija torej ni bil sifilis, temveč nekrščan-
darja Maksimilijanu I. več kot na poti. sko življenje, nova bolezen pa skupaj z lakoto, s
Zagon »nove kuge« kajpak ni razliko- potresi in kugo del moral(istič)no-oblastnega na-
val med političnimi in vojaškimi zavezniki ter rativa, ki da daje izkaz o Božji roki, ki skozi bo-
nasprotniki. Dekleta, ki so grela slamnjače po lezni kot instrumente kazni kara hudodelce.
posteljah francoskih vojščakov, so infekcijo Besedilo Maksimilijanovega edikta glasi »Ta, ki ni od Boga, je od Hudiča, in ima tako svoje francoze ...«
prenesla na nemške soldate, zato so zagonetko (Sudhoff 1912, 5):
najprej šteli za vojaško bolezen (Lewinsohn 1961, Auch vormals aus solichem Hunger, Erdpi-
161), na vojake kot poglavitne agense širjenja sifi- den, Pestilenntz und annder plagen auf er-
lisa (Acton 2006, 124–128) pa so bile oblasti pov-
sod po Evropi pozorne ves čas do učinkovitega den kumen und gefallen sein und netzoben
sistematičnega zatiranja bolezni z uporabo peni- unsern zeiten als offenbar ist dergleich vil
und menigerlen plagen und straffen gevolgt
cilina, tj. do srede 20. stoletja. haben und sunderlich in disen tagen swer
Tako je npr. Fran Viljem Lipič v Topografi-
ji c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane (1834) kranckheiten und plagen der menschen ge-
nant die pösen plattern [poudaril J. V.] die vor-
med opisi bolezni, ki so v njegovem času zazna- mals bey menschen gedachtnüss nye gewe-
movale javnozdravstveno podobo stolnega mes- sen noch gehört sein Aus dem wir die straffe
ta Kranjcev, navedel tudi sifilis in opozoril (Lipič
2003, 224; prim. Acton 2006, 58–67): gottes billich gedenncken.
Novo zlo je takoj po pojavitvi inspirira-
Največ »eksploziva« zanj prihaja iz Trsta, lo številne besedilne odzive tako med zdravni-
prinašajo pa ga tudi vojaki, ki pridejo na do- ki za dušo – dušebrižniki – kot med onimi za
pust, in vojaške eksekucije. Garje in sifilis v telo. V Italiji prihajata topogledno v obzir pred-
zadnjih letih niso bili nikoli tako razširje-
ni kot leta 1831, ko so potekali vojaški pohodi vsem najzgodnejša spisa španskega zdravnika na
papeškem dvoru, Gaspareja Torelle (1452–1520),
[poudaril J. V.] proti Italiji.
o »pudendagri«, in sicer Tractatus cum consiliis
contra pudendagram seu morbum gallicum (Rim,