Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 20
razprave, študije
odpraviti. Sociolog Niklas Luhmann je ta premik/obrat vključil v svoje
pojmovanje sekularizacije in ga v svojem jeziku lapidarno opredelil: »S
sekulariziranjem je bila registrirana nevidnost Božje roke« (natančneje:
»s sekulariziranjem je bilo registrirano, da Božje roke ni mogoče naredi-
ti vidne in da le monde va de lui-meme.« (Luhmann 2002, 285.)
»Moderni človek« in značilnosti »moderne družbe«
v sociologiji
Naj bo zgornja pritegnitev in pridružitev misli sodobnega sociolo-
ga, predstavnika radikalne sistemske teorije, k teološkim opredeljevan
jem in interpretacijam ilustracija temeljne teze tega predavanja/članka o
ujemanju reformatorskih (teoloških) pojmovanj in spoznanj o (krščan-
ski) veri s pojmovanji in spoznanji sociologije o modernem človeku in/v
moderni družbi. Nič manj in nič več. Ostali bomo pri ohlapnem govo-
ru o »ujemanju«, ne da bi skušali natančneje opredeljevati ravni in nači-
ne tega ujemanja, povzemati ali razvijati, potrjevati ali zavračati kakšne
natančnejše hipoteze o medsebojni vzročni, funkcijski, strukturni ali
kakšni drugi povezanosti in njeni smeri.10
Ko govorimo o sodobnem/modernem človeku, imamo lahko pred
očmi »empiričnega« človeka, se pravi rezultat nekih posplošenih (samo)
opazovanj, raziskovanj, pričevanj, nenazadnje v literaturi in umetnosti,
lahko pa nek »idealnotipski« ali celo normativni zbir lastnosti in usmeri-
10 Iz klasične sociologije bi tudi tokrat lahko vzeli za ilustracijo Marxovo opredeli-
tev v Kapitalu 1863 (ki zgolj ohlapno govori o funkcijski povezanosti): »Za družbo
producentov blaga […] je krščanstvo, s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti
v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu, deizmu itd. najprimer-
nejša oblika religije.« (Marx 1980, 209) Razvita in univerzalizirana »družba produ-
centov blaga« je za Marxa seveda moderna kapitalistična družba. V Teorijah o pre-
sežni vrednosti (1863) pravi: »Kapitalistični način produkcije je enako kozmopo-
litski kot krščanstvo. Zato je krščanstvo specialna religija kapitala. Pri obeh velja
samo človek. Sam po sebi je en človek prav toliko vreden kot vsak drug. Pri prvem
je vse odvisno od tega, če ima vero, pri drugem pa, če ima kredit« (1863, 207). O
tem pišem v razpravi »Religija in družbena formacija« (Kerševan 1980, 117–212).
18
odpraviti. Sociolog Niklas Luhmann je ta premik/obrat vključil v svoje
pojmovanje sekularizacije in ga v svojem jeziku lapidarno opredelil: »S
sekulariziranjem je bila registrirana nevidnost Božje roke« (natančneje:
»s sekulariziranjem je bilo registrirano, da Božje roke ni mogoče naredi-
ti vidne in da le monde va de lui-meme.« (Luhmann 2002, 285.)
»Moderni človek« in značilnosti »moderne družbe«
v sociologiji
Naj bo zgornja pritegnitev in pridružitev misli sodobnega sociolo-
ga, predstavnika radikalne sistemske teorije, k teološkim opredeljevan
jem in interpretacijam ilustracija temeljne teze tega predavanja/članka o
ujemanju reformatorskih (teoloških) pojmovanj in spoznanj o (krščan-
ski) veri s pojmovanji in spoznanji sociologije o modernem človeku in/v
moderni družbi. Nič manj in nič več. Ostali bomo pri ohlapnem govo-
ru o »ujemanju«, ne da bi skušali natančneje opredeljevati ravni in nači-
ne tega ujemanja, povzemati ali razvijati, potrjevati ali zavračati kakšne
natančnejše hipoteze o medsebojni vzročni, funkcijski, strukturni ali
kakšni drugi povezanosti in njeni smeri.10
Ko govorimo o sodobnem/modernem človeku, imamo lahko pred
očmi »empiričnega« človeka, se pravi rezultat nekih posplošenih (samo)
opazovanj, raziskovanj, pričevanj, nenazadnje v literaturi in umetnosti,
lahko pa nek »idealnotipski« ali celo normativni zbir lastnosti in usmeri-
10 Iz klasične sociologije bi tudi tokrat lahko vzeli za ilustracijo Marxovo opredeli-
tev v Kapitalu 1863 (ki zgolj ohlapno govori o funkcijski povezanosti): »Za družbo
producentov blaga […] je krščanstvo, s svojim kultom abstraktnega človeka, zlasti
v meščanskem obdobju svojega razvoja, v protestantizmu, deizmu itd. najprimer-
nejša oblika religije.« (Marx 1980, 209) Razvita in univerzalizirana »družba produ-
centov blaga« je za Marxa seveda moderna kapitalistična družba. V Teorijah o pre-
sežni vrednosti (1863) pravi: »Kapitalistični način produkcije je enako kozmopo-
litski kot krščanstvo. Zato je krščanstvo specialna religija kapitala. Pri obeh velja
samo človek. Sam po sebi je en človek prav toliko vreden kot vsak drug. Pri prvem
je vse odvisno od tega, če ima vero, pri drugem pa, če ima kredit« (1863, 207). O
tem pišem v razpravi »Religija in družbena formacija« (Kerševan 1980, 117–212).
18
