Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 23
marko kerševan
čeprav, kot poudarjata že Troeltsch in Weber, niso enostavno zrasle iz
njih ali celo samo iz njih. Imele so še druge vire in spodbude. Uveljavile
so se, ko in ker je prišlo do njihovega medsebojnega vplivanja, zlivanja
in prepletanja, pa čeprav s tem tudi njihovega različnega razumevanja
in notranjih nasprotij pri njihovem uresničevanju. Toda uveljavile so
se, a žal tudi na načine, ki jih danes občutimo kot del tistega, čemur
pravimo stiska, kriza ali celo brezpotje moderne družbe: individuali-
zem, ki se udejanja kot odkriti ali zakriti brezobzirni egoizem, globa-
lizirana storilnost v proizvodnji in potrošnji, ki ogroža okolje in ljudi
kot psiho-fizična bitja, sekularnost, ki se jo razume kot razpoložljivost
vsega za dobiček in užitek privilegiranih egoističnih posameznikov se-
danjih generacij.
Kritični potencial reformatorskega krščanstva v razmerah
krize (vrednot) kapitalistične modernosti
Očitno je tudi, da danes vse troje deluje brez neposredne navezave
ali opore na reformatorsko krščanske korenine in spodbude (kar je za
storilnostno poklicno usmerjenost v svojem času ugotavljal že Weber,
za potrošništvo pa Marx13). Toda ob krizi in upravičeni kritiki na ra-
čun individualizma, proizvodno/potrošniške usmerjenosti, sekularno-
sti modernega življenja se moramo zavedati tudi teh njihovih korenin;
zavedati se moramo, da so legitimna dediščina reformatorskega krščan-
stva. Zavreči jih, bi pomenilo zavreči tudi dediščino reformacije, pa re-
13 Vredno se je spomniti na to zgodnjo Marxovo napoved v Očrtih kritike politič-
ne ekonomije 1857: »Na drugi strani zahteva [kapitalistična] produkcija relativ-
ne presežne vrednosti produkcijo nove potrošnje [...] prvič, kvantitativno pove-
čanje obstoječe potrošnje, drugič, ustvarjanje novih potreb s propagiranjem ob-
stoječih v širšem obsegu, tretjič, produkcijo novih potreb, odkrivanje in ustvar-
janje novih potrošnih dobrin, […] zato raziskovanje celotne narave, da bi odkri-
li nove koristn e lastnosti stvari, univerzalna izmenjava produktov vseh dežel […].
Odtod razvoj naravoslovja do najvišje točke; ravno tako odkrivanje, ustvarjanje in
zadovoljevanje novih potreb, ki izhajajo iz družbe, tudi kultiviranje vseh lastnosti
družbenega človeka ...«. Več o tem v Kerševan 1980, 159–82, citat 181.
21
čeprav, kot poudarjata že Troeltsch in Weber, niso enostavno zrasle iz
njih ali celo samo iz njih. Imele so še druge vire in spodbude. Uveljavile
so se, ko in ker je prišlo do njihovega medsebojnega vplivanja, zlivanja
in prepletanja, pa čeprav s tem tudi njihovega različnega razumevanja
in notranjih nasprotij pri njihovem uresničevanju. Toda uveljavile so
se, a žal tudi na načine, ki jih danes občutimo kot del tistega, čemur
pravimo stiska, kriza ali celo brezpotje moderne družbe: individuali-
zem, ki se udejanja kot odkriti ali zakriti brezobzirni egoizem, globa-
lizirana storilnost v proizvodnji in potrošnji, ki ogroža okolje in ljudi
kot psiho-fizična bitja, sekularnost, ki se jo razume kot razpoložljivost
vsega za dobiček in užitek privilegiranih egoističnih posameznikov se-
danjih generacij.
Kritični potencial reformatorskega krščanstva v razmerah
krize (vrednot) kapitalistične modernosti
Očitno je tudi, da danes vse troje deluje brez neposredne navezave
ali opore na reformatorsko krščanske korenine in spodbude (kar je za
storilnostno poklicno usmerjenost v svojem času ugotavljal že Weber,
za potrošništvo pa Marx13). Toda ob krizi in upravičeni kritiki na ra-
čun individualizma, proizvodno/potrošniške usmerjenosti, sekularno-
sti modernega življenja se moramo zavedati tudi teh njihovih korenin;
zavedati se moramo, da so legitimna dediščina reformatorskega krščan-
stva. Zavreči jih, bi pomenilo zavreči tudi dediščino reformacije, pa re-
13 Vredno se je spomniti na to zgodnjo Marxovo napoved v Očrtih kritike politič-
ne ekonomije 1857: »Na drugi strani zahteva [kapitalistična] produkcija relativ-
ne presežne vrednosti produkcijo nove potrošnje [...] prvič, kvantitativno pove-
čanje obstoječe potrošnje, drugič, ustvarjanje novih potreb s propagiranjem ob-
stoječih v širšem obsegu, tretjič, produkcijo novih potreb, odkrivanje in ustvar-
janje novih potrošnih dobrin, […] zato raziskovanje celotne narave, da bi odkri-
li nove koristn e lastnosti stvari, univerzalna izmenjava produktov vseh dežel […].
Odtod razvoj naravoslovja do najvišje točke; ravno tako odkrivanje, ustvarjanje in
zadovoljevanje novih potreb, ki izhajajo iz družbe, tudi kultiviranje vseh lastnosti
družbenega človeka ...«. Več o tem v Kerševan 1980, 159–82, citat 181.
21
