Page 21 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 21
marko kerševan
tev, ki jih pripisujemo ljudem sodobnega/modernega časa ali/in moderne
družbe. Očitno pa je tudi opredelitev/razmejitev modernega časa ali čas
ov vse prej kot samoumevna: gre za čas »novega veka«, čas zadnjih dveh
stoletij (po francoski revoluciji, na primer), čas od začetka 20. stoletja ali
šele od konca 2. svetovne vojne? Razmejitve so seveda povezane z različ-
nimi pojmi/pojmovanji »moderne družbe«, bodisi bolj empiričnih bodi-
si normativnih (»ideoloških«). Odprto ostaja seveda tudi vprašanje o ko-
koši in jajcu: so »moderni ljudje« ustvarili/spremenili moderno družbo
ali je moderna družba ustvarila/prilagodila modernega človeka – in pri
tem uspela le delno, žal ali k sreči ... Sociološka pojmovna orodja »ideal-
nega tipa« (Weber), »habitusa« (Bourdieu), pa govor o formi mentis, do-
minantnem tipu osebnosti (Riesman) ipd., skušajo preseči slepe ulice, v
katere vodijo radikalne, »ali-ali« zastavitve omenjenih dilem. Naj posebej
spomnim samo na danes že nekoliko (neupravičeno) pozabljeno analizo
Davida Riesmana in razlikovanje med tipi osebnosti, imenovanimi tra-
dion directed, inner directed in others directed. Za moderno družbo naj bi
bila značilna zadnja dva tipa; natančneje: v (takratni ameriški) sodobno-
sti naj bi začel dominirati zadnji, na račun »notranje« usmerjenega, h ka-
teremu naj bi ravno pripomogla tudi reformacija, ko je pomagala spod-
kopati tip osebnosti, ki jo usmerja predvsem tradicija (Riesman 1950).11
Že klasične, klasično različne, sociološke obravnave (zahodne)
»modernosti«, moderne družbe in modernega posameznika (Marx,
Durkheim, Weber, Troeltsch, Töennies, Simmel, Parsons) vendarle
kažejo visoko stopnjo soglasja o nekaterih značilnostih »posamezni-
ka modernih družb« ali »družb modernih posameznikov«, ne glede na
različno zastavljena vprašanja in rešitve gornjih dilem. Tudi novejše kla-
sično različne zastavitve in teorije (ilustrirajmo jih z Luhmannom in
Luckmannom) se jim v tem pridružujejo.12 Reprezentativen, ali če ho-
11 Nadaljnji »razvoj« ali karikatura »po drugih usmerjanega« in hkrati egocentrič-
nega posameznika naj bi bil (post) »moderni narcis« Christopherja Lascha (Lasch
1979, glej tudi Lasch 1995: tretje poglavje ima naslov »Temna noč duše«, kjer pose-
bej spregovori o »človekovi duši pod sekularizmom«).
12 V zvezi z vprašanjem sodobne religioznosti teze in ugotovitve novejše sociologi-
je (religije) o »modernem posamezniku« in posebej o sodobnem (tudi institucio
naliziranem) individualizmu povzema Ulrich Beck v svojem (tudi v slovenšči-
19
tev, ki jih pripisujemo ljudem sodobnega/modernega časa ali/in moderne
družbe. Očitno pa je tudi opredelitev/razmejitev modernega časa ali čas
ov vse prej kot samoumevna: gre za čas »novega veka«, čas zadnjih dveh
stoletij (po francoski revoluciji, na primer), čas od začetka 20. stoletja ali
šele od konca 2. svetovne vojne? Razmejitve so seveda povezane z različ-
nimi pojmi/pojmovanji »moderne družbe«, bodisi bolj empiričnih bodi-
si normativnih (»ideoloških«). Odprto ostaja seveda tudi vprašanje o ko-
koši in jajcu: so »moderni ljudje« ustvarili/spremenili moderno družbo
ali je moderna družba ustvarila/prilagodila modernega človeka – in pri
tem uspela le delno, žal ali k sreči ... Sociološka pojmovna orodja »ideal-
nega tipa« (Weber), »habitusa« (Bourdieu), pa govor o formi mentis, do-
minantnem tipu osebnosti (Riesman) ipd., skušajo preseči slepe ulice, v
katere vodijo radikalne, »ali-ali« zastavitve omenjenih dilem. Naj posebej
spomnim samo na danes že nekoliko (neupravičeno) pozabljeno analizo
Davida Riesmana in razlikovanje med tipi osebnosti, imenovanimi tra-
dion directed, inner directed in others directed. Za moderno družbo naj bi
bila značilna zadnja dva tipa; natančneje: v (takratni ameriški) sodobno-
sti naj bi začel dominirati zadnji, na račun »notranje« usmerjenega, h ka-
teremu naj bi ravno pripomogla tudi reformacija, ko je pomagala spod-
kopati tip osebnosti, ki jo usmerja predvsem tradicija (Riesman 1950).11
Že klasične, klasično različne, sociološke obravnave (zahodne)
»modernosti«, moderne družbe in modernega posameznika (Marx,
Durkheim, Weber, Troeltsch, Töennies, Simmel, Parsons) vendarle
kažejo visoko stopnjo soglasja o nekaterih značilnostih »posamezni-
ka modernih družb« ali »družb modernih posameznikov«, ne glede na
različno zastavljena vprašanja in rešitve gornjih dilem. Tudi novejše kla-
sično različne zastavitve in teorije (ilustrirajmo jih z Luhmannom in
Luckmannom) se jim v tem pridružujejo.12 Reprezentativen, ali če ho-
11 Nadaljnji »razvoj« ali karikatura »po drugih usmerjanega« in hkrati egocentrič-
nega posameznika naj bi bil (post) »moderni narcis« Christopherja Lascha (Lasch
1979, glej tudi Lasch 1995: tretje poglavje ima naslov »Temna noč duše«, kjer pose-
bej spregovori o »človekovi duši pod sekularizmom«).
12 V zvezi z vprašanjem sodobne religioznosti teze in ugotovitve novejše sociologi-
je (religije) o »modernem posamezniku« in posebej o sodobnem (tudi institucio
naliziranem) individualizmu povzema Ulrich Beck v svojem (tudi v slovenšči-
19
