Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 48
razprave, študije
po Georgu Heinrichu Pertzu sporočil naslednje: »Niebuhr šteje za po-
membno izgubo v svojem življenju, ker Vas l. 1813 v Pragi ni obiskal, ker
ni imel priporočila do Vas ...« In Niebuhr ni bil ravno znan po tem, da
bi razsipal z neumestno hvalo, Pertz sam pa se je večkrat imenoval za
učenca Dobrovskega (Brandl 1883, 197).
In slednje je še posebej pomenljivo, kajti Pertz je širšemu zgodovi-
narskemu občestvu bolj znan kot utemeljitveni editor pomembne edicije
Monumenta Germaniae Historica, s katero je postalo kriti(cisti)čno zgo-
dovinopisje na podlagi izključno virov, brez pamfletne ali izrazite genea-
loške miselne note, moderno in (vsaj deloma) večplastno. Luthra je tako
zmogel že Ranke obravnavati v preseku cerkvene, teološke (dogm atične),
politične ter kulturne zgodovine, prvi tovrstni rezultat pa je bilo epo-
halno delo Die römischen Päpste, ihre Kirche und ihr Staat (1536), nato
pa Geschichte der Reformation (1839–1847). Pri tem velja poudariti, da je
Ranke obe knjigi napisal na podlagi več kot desetletje dolgega temeljne-
ga raziskovalnega dela na primarnih virih (tiski, listine, korespondence
…), ki ga je opravil na Nemškem, na Dunaju in nazadnje v Vatikanski
knjižnici. V stolnem mestu Habsburške monarhije, ki je tedaj navdušilo
prenekaterega nemškega romantika, tudi Friedricha Schlegla, se je po-
leg drugih srečal tudi z Jernejem Kopitarjem, ki je nemškemu učenjaku
pri študiju nudil nenadomestljivo pomoč.3
Imaginarij Luthra (za učeno kulturo) je bil tokrat prvič konstru
iran pretežno na podlagi racional(istič)nega raziskovalnega postopa.
Pamfletistika, ki je dotlej odloč(il)no zarisovala poteze imaginarnega
Luthra, in sicer na obeh straneh, je bila tako obravnavana samo kot eden
izmed virov, ki pa ni bil niti prvi niti edini, pa tudi poglavitni ne več.
3
Toda z 19. stoletjem je doživel pomembne spremembe tudi »ljudski«
imaginarij Luthra. Zdi se, da je mogoče te menjave včleniti v sočas
ne evropske intelektualne tokove, predvsem v razmišljanja o nastanku,
biti in obstoju naroda, ki so zaznamovala zlasti idealistično filozofijo
3 Prim. Rankejeva pisma Heinrichu Ritterju v: Ranke 1890, 171–76, 206–12.
46
po Georgu Heinrichu Pertzu sporočil naslednje: »Niebuhr šteje za po-
membno izgubo v svojem življenju, ker Vas l. 1813 v Pragi ni obiskal, ker
ni imel priporočila do Vas ...« In Niebuhr ni bil ravno znan po tem, da
bi razsipal z neumestno hvalo, Pertz sam pa se je večkrat imenoval za
učenca Dobrovskega (Brandl 1883, 197).
In slednje je še posebej pomenljivo, kajti Pertz je širšemu zgodovi-
narskemu občestvu bolj znan kot utemeljitveni editor pomembne edicije
Monumenta Germaniae Historica, s katero je postalo kriti(cisti)čno zgo-
dovinopisje na podlagi izključno virov, brez pamfletne ali izrazite genea-
loške miselne note, moderno in (vsaj deloma) večplastno. Luthra je tako
zmogel že Ranke obravnavati v preseku cerkvene, teološke (dogm atične),
politične ter kulturne zgodovine, prvi tovrstni rezultat pa je bilo epo-
halno delo Die römischen Päpste, ihre Kirche und ihr Staat (1536), nato
pa Geschichte der Reformation (1839–1847). Pri tem velja poudariti, da je
Ranke obe knjigi napisal na podlagi več kot desetletje dolgega temeljne-
ga raziskovalnega dela na primarnih virih (tiski, listine, korespondence
…), ki ga je opravil na Nemškem, na Dunaju in nazadnje v Vatikanski
knjižnici. V stolnem mestu Habsburške monarhije, ki je tedaj navdušilo
prenekaterega nemškega romantika, tudi Friedricha Schlegla, se je po-
leg drugih srečal tudi z Jernejem Kopitarjem, ki je nemškemu učenjaku
pri študiju nudil nenadomestljivo pomoč.3
Imaginarij Luthra (za učeno kulturo) je bil tokrat prvič konstru
iran pretežno na podlagi racional(istič)nega raziskovalnega postopa.
Pamfletistika, ki je dotlej odloč(il)no zarisovala poteze imaginarnega
Luthra, in sicer na obeh straneh, je bila tako obravnavana samo kot eden
izmed virov, ki pa ni bil niti prvi niti edini, pa tudi poglavitni ne več.
3
Toda z 19. stoletjem je doživel pomembne spremembe tudi »ljudski«
imaginarij Luthra. Zdi se, da je mogoče te menjave včleniti v sočas
ne evropske intelektualne tokove, predvsem v razmišljanja o nastanku,
biti in obstoju naroda, ki so zaznamovala zlasti idealistično filozofijo
3 Prim. Rankejeva pisma Heinrichu Ritterju v: Ranke 1890, 171–76, 206–12.
46
