Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 49
jonatan vinkler
Johanna Gottlieba Fichteja, znotraj te cikla predavanj Die Grundzüge des
gegenwärtigen Zeitalters in Reden an die deutsche Nation (1806), pred-
vsem slednje iz leta 1808. Za oblikovanje modernih narodov je pomemb-
na zlasti Fichtejeva ugotovitev, da je jezik določenega naroda tista določ-
nica, ki svojega nosilca nespregledljivo ločuje od tujejezičnih govorcev.
Ko Fichte govori o »edini skupni potezi nemštva« (Fichte 1984, 357),
s katero se slednje upira propadu nemške narodnosti v stapljanju le-
-te s tujstvom, ugotovi, da je nemški jezik tisti, ki »utemeljuje popolno
nasprotje med Nemci in ostalimi narodi germanskega porekla,« in tudi,
da je »bistveno le to, da govorijo [ljudje] ta jezik brez prekinitve, pri če-
mer bolj jezik izoblikuje ljudi kot pa oblikujejo ljudje jezik«. Fichte nato
prikaže, da je dolgotrajna raba določenega idioma pomembna zato, ker
se v jeziku postopoma izoblikuje »duhovno orodje« (Fichte 1984, 369–
80), to je aparat, s katerim je mogoče dojeti vse, kar se nahaja izven ne-
posrednega čutnega zaznavanja in tozadevne jezikovne zmožnosti po
,,imenovanja, in to je ves svet abstrakcij – tudi ideja humanosti. O slednji
je v času največjega razcveta meščanskega romantično nacionalističnega
idearija na začetku 19. stoletja veljalo, da izraz humanitete v (specifični
jezikovni) kulturi določenega naroda veljavno legitimira obstoj moder-
nega naroda kot posebne entitete in njegove politične zahteve.
Tako je bil tudi Luther – tvorec nemškega knjižnega jezika in s tem
znaka, ki je bil v obnebjih nemške romantične nacionalne identifikacije
prepoznan kot ključna distincija nemštva napram nenemštvu – včlenjen
v nastajajoči idearij in imaginarij moderne nemške nacionalne identifi-
kacije in identitete. Slednja si je ob koncu dolgega stoletja »meščanov in
revolucij« za penata poleg Luthra in Friderika Velikega vzela še železnega
kanclerja Otta von Bismarcka in skozi gibanje Los-von-Rom pljusknila
tudi v dežele pod Alpami (prim. Cvirn 1988, 73–78). Zlasti na Štajersko,
v »južno deželo«, kjer identifikacijska slika ni bila niti enoznačno nem-
ška niti enoznačno slovenska, pa je bilo vendar evangeličanstvo v ne-
kem obdobju hkrati z nemškim jezikom predpostavljeni razločevalni
znak nemške nacionalne identifikacije, ki se je artikulirala tudi s krila-
tico: »Deutsch sein heisst evangelisch sein.« (Cvirn, 77)
47
Johanna Gottlieba Fichteja, znotraj te cikla predavanj Die Grundzüge des
gegenwärtigen Zeitalters in Reden an die deutsche Nation (1806), pred-
vsem slednje iz leta 1808. Za oblikovanje modernih narodov je pomemb-
na zlasti Fichtejeva ugotovitev, da je jezik določenega naroda tista določ-
nica, ki svojega nosilca nespregledljivo ločuje od tujejezičnih govorcev.
Ko Fichte govori o »edini skupni potezi nemštva« (Fichte 1984, 357),
s katero se slednje upira propadu nemške narodnosti v stapljanju le-
-te s tujstvom, ugotovi, da je nemški jezik tisti, ki »utemeljuje popolno
nasprotje med Nemci in ostalimi narodi germanskega porekla,« in tudi,
da je »bistveno le to, da govorijo [ljudje] ta jezik brez prekinitve, pri če-
mer bolj jezik izoblikuje ljudi kot pa oblikujejo ljudje jezik«. Fichte nato
prikaže, da je dolgotrajna raba določenega idioma pomembna zato, ker
se v jeziku postopoma izoblikuje »duhovno orodje« (Fichte 1984, 369–
80), to je aparat, s katerim je mogoče dojeti vse, kar se nahaja izven ne-
posrednega čutnega zaznavanja in tozadevne jezikovne zmožnosti po
,,imenovanja, in to je ves svet abstrakcij – tudi ideja humanosti. O slednji
je v času največjega razcveta meščanskega romantično nacionalističnega
idearija na začetku 19. stoletja veljalo, da izraz humanitete v (specifični
jezikovni) kulturi določenega naroda veljavno legitimira obstoj moder-
nega naroda kot posebne entitete in njegove politične zahteve.
Tako je bil tudi Luther – tvorec nemškega knjižnega jezika in s tem
znaka, ki je bil v obnebjih nemške romantične nacionalne identifikacije
prepoznan kot ključna distincija nemštva napram nenemštvu – včlenjen
v nastajajoči idearij in imaginarij moderne nemške nacionalne identifi-
kacije in identitete. Slednja si je ob koncu dolgega stoletja »meščanov in
revolucij« za penata poleg Luthra in Friderika Velikega vzela še železnega
kanclerja Otta von Bismarcka in skozi gibanje Los-von-Rom pljusknila
tudi v dežele pod Alpami (prim. Cvirn 1988, 73–78). Zlasti na Štajersko,
v »južno deželo«, kjer identifikacijska slika ni bila niti enoznačno nem-
ška niti enoznačno slovenska, pa je bilo vendar evangeličanstvo v ne-
kem obdobju hkrati z nemškim jezikom predpostavljeni razločevalni
znak nemške nacionalne identifikacije, ki se je artikulirala tudi s krila-
tico: »Deutsch sein heisst evangelisch sein.« (Cvirn, 77)
47
