Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije
čeni čudili tako domači kot tuji učenjaki. In vsem seveda ni ugodil, zla
sti onim ne, ki so svoje učene premisleke še vedno umeščali pod obnebja
idearija in imaginarija katoliške cerkve, kot sta bila oblikovana po konci-
lu v Tridentu in kot sta se začela na Češkem in Moravskem zlagoma, ven-
dar po rokah bolj ali manj nasilno odločnih mož uveljavljati po l. 1621.
Dobrovský je s svojo raziskavo ugotovil, da kodeks, ki je bil pripisan
sv. Marku, nima prav dosti opraviti z dobo, v kateri naj bi domnevno
nastal. Mladi učenjak je namreč dognal, da je rokopis nastal v 9. stolet
ju in da je del prvotnega četveroevangelija, ki je danes znan pod ime-
nom Čedadski evangeliar. Iz njega je namreč oglejski patriarh iz dru-
žine de la Turre med leti 1274 in 1299 izločil evangelij po Marku, kar
je Dobrovský dokazoval s paleografsko analizo (identičen duktus v
Čedadskem evangeliarju in Evangeliju sv. Marka v Pragi), pa tudi z dej-
stvom, da v Čedadskem evangeliarju manjka ravno evangelij po Marku,
medtem ko ostali trije tam so. Dokazoval je tudi, da je bil Markov evan-
gelij iz Čedadskega evangeliarja iztrgan precej pred Karlom IV., in to
zato, da bi »nepoučeni, preprosti in lahkoverni«, kot se je ne brez posme-
ha izrazil Dobrovský, lažje verjeli, da je rokopis delo samega evangelista.
Dobrovský je s tem svojim delom seveda vzbudil kaj različno recep-
cijo. Na strani kriti(cisti)čno mislečih učenjakov epohe luči (in) razu-
ma v deželah sv. Václava (Rafael Ungar) in po Evropi (J. D. Michaelis)
harmonično pritrjujočo, od ljudi »starega kopita« pa je bil počaščen s
tistim srditim zanimanjem in zanikovanjem, ki je bilo ob umikanju
epohe baročnega enciklopedizma pred močjo kritične empirične pre
iskave ob koncu 18. stoletja značilno za starejšo češko znanstveno gene-
racijo. Slednja se ni zmogla tvorno dialektično spoprijeti z načinom raz-
mišljanja Dobrovskega, ki je temeljil na vse drugačnih predpostavkah,
kot so bile v češki vedi uveljavljene od srede 17. stoletja naprej. Dobrovský
si je tako na Češkem nakopal precej nasprotnikov. Kajti ko je zanikal iz-
virnost Markovega praškega avtografa in to odločno, jasno in uspešno
tudi argumentiral, je naredil dvoje. Pri starejših učenih kolegih je zbudil
dobršno mero zavisti, ker je kot homo novus razrešil nekaj, kar oni niso
mogli, ker so izhajali iz apriornega stališča o ikonični vrednosti kodeksa,
na drugi strani pa je že s predgovorom krepko pičil ušesa baročno brez-
44
čeni čudili tako domači kot tuji učenjaki. In vsem seveda ni ugodil, zla
sti onim ne, ki so svoje učene premisleke še vedno umeščali pod obnebja
idearija in imaginarija katoliške cerkve, kot sta bila oblikovana po konci-
lu v Tridentu in kot sta se začela na Češkem in Moravskem zlagoma, ven-
dar po rokah bolj ali manj nasilno odločnih mož uveljavljati po l. 1621.
Dobrovský je s svojo raziskavo ugotovil, da kodeks, ki je bil pripisan
sv. Marku, nima prav dosti opraviti z dobo, v kateri naj bi domnevno
nastal. Mladi učenjak je namreč dognal, da je rokopis nastal v 9. stolet
ju in da je del prvotnega četveroevangelija, ki je danes znan pod ime-
nom Čedadski evangeliar. Iz njega je namreč oglejski patriarh iz dru-
žine de la Turre med leti 1274 in 1299 izločil evangelij po Marku, kar
je Dobrovský dokazoval s paleografsko analizo (identičen duktus v
Čedadskem evangeliarju in Evangeliju sv. Marka v Pragi), pa tudi z dej-
stvom, da v Čedadskem evangeliarju manjka ravno evangelij po Marku,
medtem ko ostali trije tam so. Dokazoval je tudi, da je bil Markov evan-
gelij iz Čedadskega evangeliarja iztrgan precej pred Karlom IV., in to
zato, da bi »nepoučeni, preprosti in lahkoverni«, kot se je ne brez posme-
ha izrazil Dobrovský, lažje verjeli, da je rokopis delo samega evangelista.
Dobrovský je s tem svojim delom seveda vzbudil kaj različno recep-
cijo. Na strani kriti(cisti)čno mislečih učenjakov epohe luči (in) razu-
ma v deželah sv. Václava (Rafael Ungar) in po Evropi (J. D. Michaelis)
harmonično pritrjujočo, od ljudi »starega kopita« pa je bil počaščen s
tistim srditim zanimanjem in zanikovanjem, ki je bilo ob umikanju
epohe baročnega enciklopedizma pred močjo kritične empirične pre
iskave ob koncu 18. stoletja značilno za starejšo češko znanstveno gene-
racijo. Slednja se ni zmogla tvorno dialektično spoprijeti z načinom raz-
mišljanja Dobrovskega, ki je temeljil na vse drugačnih predpostavkah,
kot so bile v češki vedi uveljavljene od srede 17. stoletja naprej. Dobrovský
si je tako na Češkem nakopal precej nasprotnikov. Kajti ko je zanikal iz-
virnost Markovega praškega avtografa in to odločno, jasno in uspešno
tudi argumentiral, je naredil dvoje. Pri starejših učenih kolegih je zbudil
dobršno mero zavisti, ker je kot homo novus razrešil nekaj, kar oni niso
mogli, ker so izhajali iz apriornega stališča o ikonični vrednosti kodeksa,
na drugi strani pa je že s predgovorom krepko pičil ušesa baročno brez-
44
