Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 45
jonatan vinkler
tek raziskovanje in drugačno upovedovanje podob Luthra, kot so ga bili
v srednji Evropi vajeni do razsvetljenstva, prihaja v Dobrovskega razpra-
vi Fragmentum Pragense Evangelii s. Marci vulgo autographi še posebej
do izraza. Za ta spis velja, da avtentično predstavlja Dobrovskega temelj-
ni in ves čas njegovega delovanja prisotni način mišljenja znanstvenih
problemov, kritično obravnavo le-teh, prizadevanje za preverljivo vedno-
stjo – »resnico«, v katere odkrivanje in odkritje je tedanji čas z redkimi
izjemami še bolj ali manj nedolžno ter precej nepokvarljivo tudi zares
verjel –, recepcija (kritika) in odzivanje Dobrovskega nanjo pa pokaže-
ta tudi, kako se je Dobrovský (ne)ujel z mentalno matriko svoje dobe.
Kodeks, ki ga je v omenjenem spisu obravnaval Dobrovský, je prišel
v glavno mesto dežel svetega Václava l. 1354. Takrat ga je namreč cesar
Karel IV., ki je za svojega vladanja iz Prage naredil ne le mater urbi, tem-
več tudi evropsko pomembno »razstavišče« za vsakovrstne relikvije, do-
bil od oglejskega patriarha. Ta je v spremnem pismu praškemu nadško-
fu Arnoštu s Pardubic zapisal, da je na zadnjem listu rokopisa z lastno
roko popisal, kakšno usodo je dotlej doživljal dragoceni dokument. In
ta naj bi bila hudo imenitna. Besedilo da naj bi napisal sam sv. Marko,
v Oglej naj bi ga prinesel sv. Hermagora, ki naj bi ga dobil naravnost iz
rok znamenitega evangelista, ko je po njem zasedel patriarhovski pre
stol v Ogleju. Kodeks je prvotno obsegal sedem kvaternijev, od katerih
sta bila dva darovana velikemu možu luksemburške dinastije, pet kva-
ternijev pa je ostalo v Ogleju. Za svoj del rokopisa je dal cesar, ki je bil
sila vnet zbiralec svetniških antikvitet, izgotoviti imenitno šatuljo. Poleg
tega je ukazal, naj se iz njega vsako leto tudi kaj prebere – in sicer na ve-
likonočno nedeljo ter na nebovzetje. Omenjeni kodeks so imeli češki ka-
toličani, še zlasti pa Pražani za veliko dragocenost, celo za relikvijo, saj
ni ravno običajno, da bi se v kakem srednjeevropskem mestu hranil av-
tograf koga od prvih privržencev Jezusa iz Nazareta.
In Josef Dobrovský, clericus ecclesiasticus, ki mu je bilo tedaj komaj
petindvajset let, si je dovolil s kritično tekstno in paleografsko analizo
vreči kar najbolj temno senco dvoma na dolga stoletja veljavno izročilo
o sv. Marka avtorstvu praškega evangelija. Pri tem je pokazal toliko bi-
strine, poznavanja paleografije in biblične eksegetike, da so se presene-
43
tek raziskovanje in drugačno upovedovanje podob Luthra, kot so ga bili
v srednji Evropi vajeni do razsvetljenstva, prihaja v Dobrovskega razpra-
vi Fragmentum Pragense Evangelii s. Marci vulgo autographi še posebej
do izraza. Za ta spis velja, da avtentično predstavlja Dobrovskega temelj-
ni in ves čas njegovega delovanja prisotni način mišljenja znanstvenih
problemov, kritično obravnavo le-teh, prizadevanje za preverljivo vedno-
stjo – »resnico«, v katere odkrivanje in odkritje je tedanji čas z redkimi
izjemami še bolj ali manj nedolžno ter precej nepokvarljivo tudi zares
verjel –, recepcija (kritika) in odzivanje Dobrovskega nanjo pa pokaže-
ta tudi, kako se je Dobrovský (ne)ujel z mentalno matriko svoje dobe.
Kodeks, ki ga je v omenjenem spisu obravnaval Dobrovský, je prišel
v glavno mesto dežel svetega Václava l. 1354. Takrat ga je namreč cesar
Karel IV., ki je za svojega vladanja iz Prage naredil ne le mater urbi, tem-
več tudi evropsko pomembno »razstavišče« za vsakovrstne relikvije, do-
bil od oglejskega patriarha. Ta je v spremnem pismu praškemu nadško-
fu Arnoštu s Pardubic zapisal, da je na zadnjem listu rokopisa z lastno
roko popisal, kakšno usodo je dotlej doživljal dragoceni dokument. In
ta naj bi bila hudo imenitna. Besedilo da naj bi napisal sam sv. Marko,
v Oglej naj bi ga prinesel sv. Hermagora, ki naj bi ga dobil naravnost iz
rok znamenitega evangelista, ko je po njem zasedel patriarhovski pre
stol v Ogleju. Kodeks je prvotno obsegal sedem kvaternijev, od katerih
sta bila dva darovana velikemu možu luksemburške dinastije, pet kva-
ternijev pa je ostalo v Ogleju. Za svoj del rokopisa je dal cesar, ki je bil
sila vnet zbiralec svetniških antikvitet, izgotoviti imenitno šatuljo. Poleg
tega je ukazal, naj se iz njega vsako leto tudi kaj prebere – in sicer na ve-
likonočno nedeljo ter na nebovzetje. Omenjeni kodeks so imeli češki ka-
toličani, še zlasti pa Pražani za veliko dragocenost, celo za relikvijo, saj
ni ravno običajno, da bi se v kakem srednjeevropskem mestu hranil av-
tograf koga od prvih privržencev Jezusa iz Nazareta.
In Josef Dobrovský, clericus ecclesiasticus, ki mu je bilo tedaj komaj
petindvajset let, si je dovolil s kritično tekstno in paleografsko analizo
vreči kar najbolj temno senco dvoma na dolga stoletja veljavno izročilo
o sv. Marka avtorstvu praškega evangelija. Pri tem je pokazal toliko bi-
strine, poznavanja paleografije in biblične eksegetike, da so se presene-
43
