Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 110
razprave, študije
ljestvo, ki že vstopa v danes živeče duše in družbo, ki jo konstituirajo. […]
Kraljestvo je Cerkev, gledana od zgoraj; Cerkev je kraljestvo, videno od
spodaj. (Fairbairn po Blackman 1939, 370)
Toda, čeprav je res, da je biblično Cerkev nujno opredeliti v razmer-
ju do Kristusove vladavine, pa je po drugi strani nemogoče obe enačiti
tako, kot to počne Fairbairn. Kraljestvo je veliko širši in vseobsežnejši
pojem, ki ga Cerkev ne more zajeti, in tudi nobene pravice nima, da bi
si v sedanjem času kraljestvo lastila kot svojo posest.
Naj si je njuno razmerje še tako neločljivo, Cerkev ni Božje kra-
ljestvo. S Svetim Duhom oživljena Cerkev, v kateri je Kristus priznan
kot Gospod, je kvečjemu najboljši približek in najpristnejši skupnostni
izraz Božjega kraljestva v zgodovini.
Prav kakor sam Jezus, so bili tudi apostoli poslani, da pridigajo evan-
gelij kraljestva. Apostolska dela njihovo oznanjevanje večkrat povzemajo
prav s temi besedami. Vsebino oznanila o Božjem kraljestvu praviloma
istovetijo z odrešilnim imenom Jezus Kristus, toda nikoli s Cerkvijo. V
Samariji »so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evan-
gelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa« (Apd 8,12). V efeški
shodnici je Pavel »razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu«
(19,8). Čisto na koncu knjige avtor Luka poda še dva povzetka Pavlovega
delovanja v Rimu. Ko je oznanjal judovskim voditeljem, »jim je razla-
gal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa«
(28,23). In v sklepnih vrsticah: »Celi dve leti je Pavel […] sprejemal vse,
ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu
Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.« (28,30–31)
Tukaj vidimo, kako je oznanjevalec in prinašalec kraljestva sam
postal oznanilo zgodnje Cerkve. Ta ni pridigala same sebe. Pridigala je
evangelij kraljestva, se pravi veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. Pri no-
benem izmed teh odlomkov (in tudi pri drugih) ne moremo vstaviti be-
sede Cerkev namesto kraljestva!
Poskusi istovetenja Cerkve s kraljestvom niso le nesvetopisemski,
temveč so tudi zelo nevarni. Zgodovina Cerkve od Konstantinove dobe
do današnjega časa ponuja obilo dokazov, da je temu tako. Kjerkoli in
kadarkoli Cerkev sebe istoveti z Božjim kraljestvom, podlega skušnjavi,
108
ljestvo, ki že vstopa v danes živeče duše in družbo, ki jo konstituirajo. […]
Kraljestvo je Cerkev, gledana od zgoraj; Cerkev je kraljestvo, videno od
spodaj. (Fairbairn po Blackman 1939, 370)
Toda, čeprav je res, da je biblično Cerkev nujno opredeliti v razmer-
ju do Kristusove vladavine, pa je po drugi strani nemogoče obe enačiti
tako, kot to počne Fairbairn. Kraljestvo je veliko širši in vseobsežnejši
pojem, ki ga Cerkev ne more zajeti, in tudi nobene pravice nima, da bi
si v sedanjem času kraljestvo lastila kot svojo posest.
Naj si je njuno razmerje še tako neločljivo, Cerkev ni Božje kra-
ljestvo. S Svetim Duhom oživljena Cerkev, v kateri je Kristus priznan
kot Gospod, je kvečjemu najboljši približek in najpristnejši skupnostni
izraz Božjega kraljestva v zgodovini.
Prav kakor sam Jezus, so bili tudi apostoli poslani, da pridigajo evan-
gelij kraljestva. Apostolska dela njihovo oznanjevanje večkrat povzemajo
prav s temi besedami. Vsebino oznanila o Božjem kraljestvu praviloma
istovetijo z odrešilnim imenom Jezus Kristus, toda nikoli s Cerkvijo. V
Samariji »so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evan-
gelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa« (Apd 8,12). V efeški
shodnici je Pavel »razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu«
(19,8). Čisto na koncu knjige avtor Luka poda še dva povzetka Pavlovega
delovanja v Rimu. Ko je oznanjal judovskim voditeljem, »jim je razla-
gal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa«
(28,23). In v sklepnih vrsticah: »Celi dve leti je Pavel […] sprejemal vse,
ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu
Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.« (28,30–31)
Tukaj vidimo, kako je oznanjevalec in prinašalec kraljestva sam
postal oznanilo zgodnje Cerkve. Ta ni pridigala same sebe. Pridigala je
evangelij kraljestva, se pravi veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. Pri no-
benem izmed teh odlomkov (in tudi pri drugih) ne moremo vstaviti be-
sede Cerkev namesto kraljestva!
Poskusi istovetenja Cerkve s kraljestvom niso le nesvetopisemski,
temveč so tudi zelo nevarni. Zgodovina Cerkve od Konstantinove dobe
do današnjega časa ponuja obilo dokazov, da je temu tako. Kjerkoli in
kadarkoli Cerkev sebe istoveti z Božjim kraljestvom, podlega skušnjavi,
108
