Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 115
peter kuzmič
je posebne poklicanosti od-ločeni kot posebno Božje ljudstvo; občestvo,
utemeljeno v odrešitvenih smotrih Boga, ki ga hranita in ohranjata nje-
gova prisotnost in moč. To, kar Cerkev (po svoji naravi) je, in poslanstvo
Cerkve sta določena s tem posebnim odnosom med Bogom in njegovim
ljudstvom, med Kristusom in Cerkvijo.
Cerkev kot kraljeva služabnica
V učlovečenju je kralj Jezus, resnični Bog, sam sebe »ponižal
(izpraznil) tako, da je prevzel resnično naravo (podobo) služabnika
(doûlos)« (Flp 2,7). Ko je učencem govoril o novi vrsti odnosa med tisti-
mi, ki pripadajo njegovemu kraljestvu, je to svojo ponižnost služabnika
poudaril kot vzor, po katerem naj se zgledujejo. On namreč »ni prišel,
da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (diakonêsai) (Mt 20,28; Mr 10,45).
Pri zadnji večerji je Jezus učencem umil noge v izziv in spodbudo, da
bi tudi sami postali služabniki (Jn 13,1–17). Pri tem jih svari, naj njihovi
voditelji ne bodo kakor »kralji narodov (poganov)«, marveč služabni-
ki, kakor on sam: »Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.« (Lk
22,25.27) Jezus to pravi pri druženju za mizo, ki je tudi sama eno izmed
znamenj prihoda kraljestva, ki kaže na (do)končno izpolnitev v eshato-
nu »pri moji mizi v mojem kraljestvu« (Lk 22,30). Ključna vrstica tega
pogovora je »Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj
Oče« (Lk 22,29).2
Za Jezusovo poslanstvo [ministry] je bila značilna trojna služba [ser-
vice] pridiganja, učenja in demonstriranja evangelija Božjega kraljestva.
Delal je znamenja, ki so kazala na prihod kraljestva v samem Jezusu in
ki so kulminirala v skrajnjem dejanju služenja, ko je »dal svoje življenje
v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Njegova vzorna služba [ministry] in
žrtvovanje lastnega življenja sta postala poklicanost v službo za vse, ki
mu sledijo. Na podlagi Jezusove žrtve Janez potegne zaključek, da »smo
tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).
2 Pozornost velja celotnemu pogovoru, še posebej vrsticam 24–30, kot tudi dejstvu,
da odlomku sledi svarilo Petru.
113
je posebne poklicanosti od-ločeni kot posebno Božje ljudstvo; občestvo,
utemeljeno v odrešitvenih smotrih Boga, ki ga hranita in ohranjata nje-
gova prisotnost in moč. To, kar Cerkev (po svoji naravi) je, in poslanstvo
Cerkve sta določena s tem posebnim odnosom med Bogom in njegovim
ljudstvom, med Kristusom in Cerkvijo.
Cerkev kot kraljeva služabnica
V učlovečenju je kralj Jezus, resnični Bog, sam sebe »ponižal
(izpraznil) tako, da je prevzel resnično naravo (podobo) služabnika
(doûlos)« (Flp 2,7). Ko je učencem govoril o novi vrsti odnosa med tisti-
mi, ki pripadajo njegovemu kraljestvu, je to svojo ponižnost služabnika
poudaril kot vzor, po katerem naj se zgledujejo. On namreč »ni prišel,
da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (diakonêsai) (Mt 20,28; Mr 10,45).
Pri zadnji večerji je Jezus učencem umil noge v izziv in spodbudo, da
bi tudi sami postali služabniki (Jn 13,1–17). Pri tem jih svari, naj njihovi
voditelji ne bodo kakor »kralji narodov (poganov)«, marveč služabni-
ki, kakor on sam: »Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.« (Lk
22,25.27) Jezus to pravi pri druženju za mizo, ki je tudi sama eno izmed
znamenj prihoda kraljestva, ki kaže na (do)končno izpolnitev v eshato-
nu »pri moji mizi v mojem kraljestvu« (Lk 22,30). Ključna vrstica tega
pogovora je »Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj
Oče« (Lk 22,29).2
Za Jezusovo poslanstvo [ministry] je bila značilna trojna služba [ser-
vice] pridiganja, učenja in demonstriranja evangelija Božjega kraljestva.
Delal je znamenja, ki so kazala na prihod kraljestva v samem Jezusu in
ki so kulminirala v skrajnjem dejanju služenja, ko je »dal svoje življenje
v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Njegova vzorna služba [ministry] in
žrtvovanje lastnega življenja sta postala poklicanost v službo za vse, ki
mu sledijo. Na podlagi Jezusove žrtve Janez potegne zaključek, da »smo
tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16).
2 Pozornost velja celotnemu pogovoru, še posebej vrsticam 24–30, kot tudi dejstvu,
da odlomku sledi svarilo Petru.
113
