Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 112
razprave, študije
Ta skupnost, ki se jo naslavlja kot »Božje ljudstvo«, »Kristusovo
telo« ipd., je zmeraj vidna, v tem svetu prepoznavna, množica verujo-
čih. Nadležno in zavajajoče je, da se besedi kraljestvo in Cerkev danes
pogosto uporabljata, kot da bi bili avtonomni entiteti. Ne gre za samo-
stojna pojma in za razumevanje resničnega bistva ter poslanstva skup-
nosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev, se moramo pozorno držati njune
rabe v Pismih. Ko govorimo o Božjem kraljestvu, je poudarek na Bogu,
na njegovi kraljevski sili in vladavini, na njegovih odrešilnih dejanjih in
absolutni oblasti. V besedni zvezi »Božje kraljestvo« je operativna bese-
da theoû (prim. Schmidt 1964–76, 1:574–593; Newbigin 1953, 28).
Besedna zveza »Božje kraljestvo« nam pove nekaj o Bogu (namreč to,
da kraljuje). Ni opis nečesa, čemur pravimo »kraljestvo«. […] Redukcija na
zgolj »kraljestvo«, značilna za sodobno rabo, je torej sporna. Pa ne le zato,
ker gre za odmik od svetopisemske rabe, ampak predvsem, ker je ta so-
dobna raba v osnovi zgrešena, saj »Božjega kraljestva« ne razume kot po-
nazoritev Boga v njegovi absolutni oblasti, temveč kot nekakšno določlji-
vo »reč«. (France 1984, 32–33)
S podobno nevarnostjo izpraznitve oz. krčenja svetopisemskega po-
mena se soočamo, tudi če govorimo o Cerkvi, ne da bi ustrezno pouda-
rili, da gre za Božjo (ali Kristusovo) Cerkev. Tukaj je operativna bese-
da theoû ali Christoû. Cerkev se lahko upravičeno tako imenuje, samo
če oziroma ko priznava Kristusovo vladavino in se ji podreja. Cerkev je
Kristusovo »telo«, ki se zaveda svoje »glave«. Ta nova skupnost ljudi, ki
jih je Bog odkupil in jim odpustil, so njegovi »izvoljenci« (eklekton), pok-
licani in izvoljeni, da bi bili »svetniki« (hagioi). Tako po svojem porek-
lu kot po tem, kar po sami svoji naravi in značaju so, izhajajo iz Njega,
ki mu pripadajo: iz samega Boga. Njihov značaj je izraz Božjega znača-
ja, njihovo življenje priteka iz življenja, ki ga daje Bog, in njihovo pos-
lanstvo je podaljšek poslanstva Božjega Sina.
Evangelij o prihodu Božjega kraljestva v Jezusu iz Nazareta terja od-
ziv spreobrnjenja in vere (Mr 1,15). Takšen odziv pa rezultira v novem
življenju, ki ga podarja Bog. To je »odrešenje« oziroma »novo rojstvo«,
če se izrazimo v danes najpogostejšem evangeljskem žargonu. Evangelij
110
Ta skupnost, ki se jo naslavlja kot »Božje ljudstvo«, »Kristusovo
telo« ipd., je zmeraj vidna, v tem svetu prepoznavna, množica verujo-
čih. Nadležno in zavajajoče je, da se besedi kraljestvo in Cerkev danes
pogosto uporabljata, kot da bi bili avtonomni entiteti. Ne gre za samo-
stojna pojma in za razumevanje resničnega bistva ter poslanstva skup-
nosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev, se moramo pozorno držati njune
rabe v Pismih. Ko govorimo o Božjem kraljestvu, je poudarek na Bogu,
na njegovi kraljevski sili in vladavini, na njegovih odrešilnih dejanjih in
absolutni oblasti. V besedni zvezi »Božje kraljestvo« je operativna bese-
da theoû (prim. Schmidt 1964–76, 1:574–593; Newbigin 1953, 28).
Besedna zveza »Božje kraljestvo« nam pove nekaj o Bogu (namreč to,
da kraljuje). Ni opis nečesa, čemur pravimo »kraljestvo«. […] Redukcija na
zgolj »kraljestvo«, značilna za sodobno rabo, je torej sporna. Pa ne le zato,
ker gre za odmik od svetopisemske rabe, ampak predvsem, ker je ta so-
dobna raba v osnovi zgrešena, saj »Božjega kraljestva« ne razume kot po-
nazoritev Boga v njegovi absolutni oblasti, temveč kot nekakšno določlji-
vo »reč«. (France 1984, 32–33)
S podobno nevarnostjo izpraznitve oz. krčenja svetopisemskega po-
mena se soočamo, tudi če govorimo o Cerkvi, ne da bi ustrezno pouda-
rili, da gre za Božjo (ali Kristusovo) Cerkev. Tukaj je operativna bese-
da theoû ali Christoû. Cerkev se lahko upravičeno tako imenuje, samo
če oziroma ko priznava Kristusovo vladavino in se ji podreja. Cerkev je
Kristusovo »telo«, ki se zaveda svoje »glave«. Ta nova skupnost ljudi, ki
jih je Bog odkupil in jim odpustil, so njegovi »izvoljenci« (eklekton), pok-
licani in izvoljeni, da bi bili »svetniki« (hagioi). Tako po svojem porek-
lu kot po tem, kar po sami svoji naravi in značaju so, izhajajo iz Njega,
ki mu pripadajo: iz samega Boga. Njihov značaj je izraz Božjega znača-
ja, njihovo življenje priteka iz življenja, ki ga daje Bog, in njihovo pos-
lanstvo je podaljšek poslanstva Božjega Sina.
Evangelij o prihodu Božjega kraljestva v Jezusu iz Nazareta terja od-
ziv spreobrnjenja in vere (Mr 1,15). Takšen odziv pa rezultira v novem
življenju, ki ga podarja Bog. To je »odrešenje« oziroma »novo rojstvo«,
če se izrazimo v danes najpogostejšem evangeljskem žargonu. Evangelij
110
