Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 114
razprave, študije
njanje svetopisemsko znamenje pripadnosti Božjemu kraljestvu. »Sicer
pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.«
(2 Tim 3,12; glej tudi: 1 Pt 2,20–21; 4,12–17; Mt 5,10–12; 10,16–23; 24,9; Mr
13,9–13; Lk 21,12–17) Danes se sicer sleherno zvesto pričevanje za Jezusa
ne konča nujno v trpljenju, vendar nas Hendrikus Berkhof upravičeno
spomni, da bi trpljenje
bržkone lahko bilo pomemben kriterij za presojo pristnosti naših besed
in dejanj. Besede, ki nič ne stanejo, in dejanja, s katerimi se skušamo pri-
ljubiti, nimajo nič opraviti z odposlanskim [apostolary] značajem Božjega
ljudstva kot prvine [firstfruit]. (Berkhof H. 1979, 419)
Cerkev Jezusa Kristusa izpolnjuje svoje poslanstvo v padlem in sov-
ražnem svetu. Živi v napetosti, ki je učinek prekrivanja dveh dob, med
»že« in »ne še (v polnosti)« Božjega kraljestva. To nas skupaj z današnjo
izkušnjo globalne Cerkve pripelje do realistične ocene situacije.
V svetu, v katerem živimo, v katerem lahko za sleherno uspešno deja-
nje sodelovanja ali sprave najdemo »ekvivalent« v krutosti in preganjanju
izredno velikega obsega, postaja čedalje vprašljivejše, ali v bližnji priho-
dnosti krščanstvo brez trpljenja sploh lahko zabeleži kakršenkoli, napre-
dek vreden truda. (Duthie 1968, 87)
Ta trditev Charles Duthieja iz leta 1968 se je medtem že potrdila, mi
pa smo in vedno bolj bomo priče njene relevantnosti za današnji in pri-
hajajoči čas.
Vstopiti v božje kraljestvo pomeni pridružiti se občestvu verujočih,
kajti »duh kraljestva je ljubezen, ki sili k skupnosti« (Bruce [1889] 1890,
60). Pripadati Jezusu Kristusu pomeni biti del te organske in pristne
skupnosti, ki je najboljši obstoječi približek Božjega kraljestva na zemlji;
pomeni biti ud njegove Cerkve, ki ga Bog naredi in mu vlada. V tej novi
skupnosti Jezusovih učencev se izkuša Božja prisotnost, priznava njego-
va vrhovna oblast, podreja se njegovi vladavini in izvršuje njegova volja.
Cerkev je občestvo, ki ga Bog po Svetem Duhu zbira kot svoje lastno
ljudstvo in pošilja v svet, da v njem oznanja in živi sporočilo kralja, ki
je Gospod Jezus; je občestvo moških in žensk, ki so s samo naravo svo-
112
njanje svetopisemsko znamenje pripadnosti Božjemu kraljestvu. »Sicer
pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.«
(2 Tim 3,12; glej tudi: 1 Pt 2,20–21; 4,12–17; Mt 5,10–12; 10,16–23; 24,9; Mr
13,9–13; Lk 21,12–17) Danes se sicer sleherno zvesto pričevanje za Jezusa
ne konča nujno v trpljenju, vendar nas Hendrikus Berkhof upravičeno
spomni, da bi trpljenje
bržkone lahko bilo pomemben kriterij za presojo pristnosti naših besed
in dejanj. Besede, ki nič ne stanejo, in dejanja, s katerimi se skušamo pri-
ljubiti, nimajo nič opraviti z odposlanskim [apostolary] značajem Božjega
ljudstva kot prvine [firstfruit]. (Berkhof H. 1979, 419)
Cerkev Jezusa Kristusa izpolnjuje svoje poslanstvo v padlem in sov-
ražnem svetu. Živi v napetosti, ki je učinek prekrivanja dveh dob, med
»že« in »ne še (v polnosti)« Božjega kraljestva. To nas skupaj z današnjo
izkušnjo globalne Cerkve pripelje do realistične ocene situacije.
V svetu, v katerem živimo, v katerem lahko za sleherno uspešno deja-
nje sodelovanja ali sprave najdemo »ekvivalent« v krutosti in preganjanju
izredno velikega obsega, postaja čedalje vprašljivejše, ali v bližnji priho-
dnosti krščanstvo brez trpljenja sploh lahko zabeleži kakršenkoli, napre-
dek vreden truda. (Duthie 1968, 87)
Ta trditev Charles Duthieja iz leta 1968 se je medtem že potrdila, mi
pa smo in vedno bolj bomo priče njene relevantnosti za današnji in pri-
hajajoči čas.
Vstopiti v božje kraljestvo pomeni pridružiti se občestvu verujočih,
kajti »duh kraljestva je ljubezen, ki sili k skupnosti« (Bruce [1889] 1890,
60). Pripadati Jezusu Kristusu pomeni biti del te organske in pristne
skupnosti, ki je najboljši obstoječi približek Božjega kraljestva na zemlji;
pomeni biti ud njegove Cerkve, ki ga Bog naredi in mu vlada. V tej novi
skupnosti Jezusovih učencev se izkuša Božja prisotnost, priznava njego-
va vrhovna oblast, podreja se njegovi vladavini in izvršuje njegova volja.
Cerkev je občestvo, ki ga Bog po Svetem Duhu zbira kot svoje lastno
ljudstvo in pošilja v svet, da v njem oznanja in živi sporočilo kralja, ki
je Gospod Jezus; je občestvo moških in žensk, ki so s samo naravo svo-
112
