Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 111
peter kuzmič
da se polasti svetne oblasti, se je oklene in jo zlorabi. S tem v zvezi stori-
mo prav, če prisluhnemo »preroškemu« uvidu Wolfharta Pannenberga:
Teološko istovetenje Cerkve s Kristusovim kraljestvom je vse prepo-
gosto služilo interesom cerkvenih dostojanstvenikov, ki niso uglašeni z
Božjim kraljestvom. Številni kristjani, še posebej cerkveni voditelji, radi
mislijo, da so v lasti resnice ali vsaj dokončnega kriterija vse resnice. Ker
se počutijo tako nenadomestljivo povezani s samim Kristusovim kra-
ljestvom, ne prepoznavajo in ne priznavajo provizoričnega značaja sleher-
ne cerkvene organizacije. Niso zmožni, da bi ponižno stali pred prihodom
Božjega kraljestva, ki s seboj prinaša končno bodočnost sveta. Slepi so za
to, kako se celo že zdaj, proleptično, prihodnost manifestira v svetu (in to
ne le v Cerkvi, niti ne vedno prek Cerkve). Ravno zato, ker se Cerkev zmo-
tno ima za sedanjo obliko Božjega kraljestva, se mora Božja vladavina po-
gosto manifestirati v sekularnem svetu zunaj Cerkve in marsikdaj proti
Cerkvi. (Pannenberg 1969, 78)
Cerkev je nasledek pridiganja Božjega kraljestva, občestvo tistih, ki
so izkusili moč in okusili blagoslove kraljestva. Božje kraljestvo je njen
začetek, njen temelj, toda kraljestvo ostaja tudi njen cilj. Cerkev je na-
mreč »občestvo aspirantov za Božje kraljestvo«, kot pravi Hans Küng,
ki pristavlja, da »pripadnost cerkvi v sedanji dobi skušnjave ni zagoto-
vilo pripadnosti zadnjemu Božjemu kraljestvu«. Cerkev nima svojega
smisla sama v sebi, v tem, kar je, temveč v tistem, kar ji prihaja napro-
ti. (Küng 1967, 95–96)
Cena vstopa v kraljestvo
Svetopisemska zgodovina je zgodba o Božjih odrešilnih dejanjih, ki
so usmerjena na stvarjenje novega človeštva, namreč ljudstva, ki se up-
ravičeno imenuje Božje in ki Boga avtentično predstavlja med narodi.
To je ljudstvo, ki Boga priznava za svojega kralja, ljudstvo, ki je Božje
kraljevo duhovništvo na zemlji. V Stari zavezi se je imenovalo kehal
Jahve, »Gospodovo občestvo [skupščina]«. Grška ustreznica novozave-
zno Božje ljudstvo označi z ekklesía toû theoû, Božja Cerkev.
109
da se polasti svetne oblasti, se je oklene in jo zlorabi. S tem v zvezi stori-
mo prav, če prisluhnemo »preroškemu« uvidu Wolfharta Pannenberga:
Teološko istovetenje Cerkve s Kristusovim kraljestvom je vse prepo-
gosto služilo interesom cerkvenih dostojanstvenikov, ki niso uglašeni z
Božjim kraljestvom. Številni kristjani, še posebej cerkveni voditelji, radi
mislijo, da so v lasti resnice ali vsaj dokončnega kriterija vse resnice. Ker
se počutijo tako nenadomestljivo povezani s samim Kristusovim kra-
ljestvom, ne prepoznavajo in ne priznavajo provizoričnega značaja sleher-
ne cerkvene organizacije. Niso zmožni, da bi ponižno stali pred prihodom
Božjega kraljestva, ki s seboj prinaša končno bodočnost sveta. Slepi so za
to, kako se celo že zdaj, proleptično, prihodnost manifestira v svetu (in to
ne le v Cerkvi, niti ne vedno prek Cerkve). Ravno zato, ker se Cerkev zmo-
tno ima za sedanjo obliko Božjega kraljestva, se mora Božja vladavina po-
gosto manifestirati v sekularnem svetu zunaj Cerkve in marsikdaj proti
Cerkvi. (Pannenberg 1969, 78)
Cerkev je nasledek pridiganja Božjega kraljestva, občestvo tistih, ki
so izkusili moč in okusili blagoslove kraljestva. Božje kraljestvo je njen
začetek, njen temelj, toda kraljestvo ostaja tudi njen cilj. Cerkev je na-
mreč »občestvo aspirantov za Božje kraljestvo«, kot pravi Hans Küng,
ki pristavlja, da »pripadnost cerkvi v sedanji dobi skušnjave ni zagoto-
vilo pripadnosti zadnjemu Božjemu kraljestvu«. Cerkev nima svojega
smisla sama v sebi, v tem, kar je, temveč v tistem, kar ji prihaja napro-
ti. (Küng 1967, 95–96)
Cena vstopa v kraljestvo
Svetopisemska zgodovina je zgodba o Božjih odrešilnih dejanjih, ki
so usmerjena na stvarjenje novega človeštva, namreč ljudstva, ki se up-
ravičeno imenuje Božje in ki Boga avtentično predstavlja med narodi.
To je ljudstvo, ki Boga priznava za svojega kralja, ljudstvo, ki je Božje
kraljevo duhovništvo na zemlji. V Stari zavezi se je imenovalo kehal
Jahve, »Gospodovo občestvo [skupščina]«. Grška ustreznica novozave-
zno Božje ljudstvo označi z ekklesía toû theoû, Božja Cerkev.
109
