Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 116
razprave, študije
Cerkev ni kraljestvo in si tudi ne more prilaščati monopola nad kra-
ljestvom. Lahko je približek kraljestva in prejema blagoslove kraljestva,
vendar le v sorazmerju s svojo podrejenostjo kralju, kot njegova služab-
nica. Sodobno evangelijsko gibanje s svojim poudarkom na individua-
lizmu in izmerljivi uspešnosti, s svojim duhom posvetne tekmovalnosti
tako pri širitvi svojih programov doma kot pri misijonarskih prizade-
vanjih v tujini, je v resni nevarnosti, da postane prežeta z duhom in
vrednotami tega sveta. Zame kot tujca – in tudi za mnoge moje brate –
so določeni zahodni misijonarski in evangelizacijski podvigi videti kot
s krščanskim imenom krščene organizacije, ki služijo same sebi v las-
ten prid, namesto da bi bile izraz duha služabnika Božjega kraljestva.
Naj Gospod Cerkve dovoli, da se motim, in mi odpusti, če delam krivi-
co s tem, kar govorim.
Dejstvo pa ostane, da sta za to, kar Cerkev (po svoji naravi) v resnici
je, kot tudi za njeno poklicanost, značilna ponižno služenje in spozna-
nje/priznanje, da si ne moremo lastiti stvari in ljudi, ki pripadajo samo
Bogu. On je kralj. Mi moramo biti njegovi ponižni služabniki, veno-
mer pripravljeni, da ubogamo njegovo poveljevanje in izvršujemo nje-
govo voljo. Karkoli že obstaja zunaj takšne naravnanosti, nima pravice,
da bi se imenovalo Cerkev Jezusa Kristusa, saj odstopa od Božjega kra-
ljestva. Kraljestvo terja predanost in poslušnost pri službi, sledenje vzo-
ru kralja-služabnika. To, kar Cerkev po svoji naravi in poslanstvu je,
lahko prav razumemo, živimo in prakticiramo zgolj v pravem odnosu z
njenim ustanoviteljem, njeno glavo – Jezusom Kristusom – ter v skladu
z Jezusovim osrednjim sporočilom o Božjem kraljestvu. Le cerkev, ki je
globoko zakoreninjena v Božjih namenih, razodetih v Kristusu, in ki je
tem popolnoma zvesta, bo hranjena/podpirana z močjo njegovega Duha
in sposobna, da učinkovito streže in služi svetu, ki (še) ne pozna Boga.
Za služabnika ni značilno le ponižno služenje drugim, ampak tudi
brezpogojno zaupanje in receptivnost. Jezus takšno držo razloži v go-
voru na gori, ko pravi, da nihče »ne sprejme Božjega kraljestva« oz. »ne
pride vanj«, če ni »kakor otrok« (Mr 10,13–16). Kako šokantno je spozna-
ti, da številni evangelijci, ki sicer zagovarjajo navdihnjenost sleherne be-
sede Svetega pisma in vsaj z besedami priznavajo, da je Jezus Gospod,
114
Cerkev ni kraljestvo in si tudi ne more prilaščati monopola nad kra-
ljestvom. Lahko je približek kraljestva in prejema blagoslove kraljestva,
vendar le v sorazmerju s svojo podrejenostjo kralju, kot njegova služab-
nica. Sodobno evangelijsko gibanje s svojim poudarkom na individua-
lizmu in izmerljivi uspešnosti, s svojim duhom posvetne tekmovalnosti
tako pri širitvi svojih programov doma kot pri misijonarskih prizade-
vanjih v tujini, je v resni nevarnosti, da postane prežeta z duhom in
vrednotami tega sveta. Zame kot tujca – in tudi za mnoge moje brate –
so določeni zahodni misijonarski in evangelizacijski podvigi videti kot
s krščanskim imenom krščene organizacije, ki služijo same sebi v las-
ten prid, namesto da bi bile izraz duha služabnika Božjega kraljestva.
Naj Gospod Cerkve dovoli, da se motim, in mi odpusti, če delam krivi-
co s tem, kar govorim.
Dejstvo pa ostane, da sta za to, kar Cerkev (po svoji naravi) v resnici
je, kot tudi za njeno poklicanost, značilna ponižno služenje in spozna-
nje/priznanje, da si ne moremo lastiti stvari in ljudi, ki pripadajo samo
Bogu. On je kralj. Mi moramo biti njegovi ponižni služabniki, veno-
mer pripravljeni, da ubogamo njegovo poveljevanje in izvršujemo nje-
govo voljo. Karkoli že obstaja zunaj takšne naravnanosti, nima pravice,
da bi se imenovalo Cerkev Jezusa Kristusa, saj odstopa od Božjega kra-
ljestva. Kraljestvo terja predanost in poslušnost pri službi, sledenje vzo-
ru kralja-služabnika. To, kar Cerkev po svoji naravi in poslanstvu je,
lahko prav razumemo, živimo in prakticiramo zgolj v pravem odnosu z
njenim ustanoviteljem, njeno glavo – Jezusom Kristusom – ter v skladu
z Jezusovim osrednjim sporočilom o Božjem kraljestvu. Le cerkev, ki je
globoko zakoreninjena v Božjih namenih, razodetih v Kristusu, in ki je
tem popolnoma zvesta, bo hranjena/podpirana z močjo njegovega Duha
in sposobna, da učinkovito streže in služi svetu, ki (še) ne pozna Boga.
Za služabnika ni značilno le ponižno služenje drugim, ampak tudi
brezpogojno zaupanje in receptivnost. Jezus takšno držo razloži v go-
voru na gori, ko pravi, da nihče »ne sprejme Božjega kraljestva« oz. »ne
pride vanj«, če ni »kakor otrok« (Mr 10,13–16). Kako šokantno je spozna-
ti, da številni evangelijci, ki sicer zagovarjajo navdihnjenost sleherne be-
sede Svetega pisma in vsaj z besedami priznavajo, da je Jezus Gospod,
114
