Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 243
karl barth
nosti, opravičenosti in nujnosti »mariologije« kot take. Tako dobro kot
jaz veste – in to tudi priznate –, da je »theotokos« [»Bogorodica«] koncila
v Efezu (in v običajnem pomenu tudi že pred koncilom) pomožna
kristološka formula in ne samostojna dogma, ki bi jo hotel koncil
razglasiti poleg tega, kar je kot dogmo opredelil v zvezi s Kristusovima
»dvema naravama«. Ko pa se to theotokos uporabi – in moram reči: zlo-
rabi – mariološko, postane izhodišče nekega razvoja, ki ga lahko ra-
zumem le kot divjo rast, pa čeprav je bila in je theotokos sama po sebi
nesporna. Ta divja rast, kot jo tudi sami opisujete, sčasoma postane tako
objestna, da začne neizogibno ogrožati deblo, iz katerega raste, namreč
Božje delo in besedo v Jezusu Kristusu. »Dekla Gospodova« iz Lukovega
evangelija je postala nosilka svoje lastne krone, na kateri naj bi odkrivali
vedno nove in nove bisere – vse do tistih, ki sta jih ugotovila Pij XII. leta
1950 in Pavel VI. med II. vatikanskim koncilom. Tega ne morejo spre-
meniti še tako gostobesedna opozorila, da gre pravzaprav za hvalnico
njenemu sinu. Zdi se mi, da je Cerkev in cerkvena teologija tej služab-
nici vzela njeno najboljše, ko jo je naredila za kraljico, za »Kraljico ne-
bes« v neizogibni konkurenci z »Očetom našim, ki si v nebesih«. In zdi
se mi, da bolj ko je ta nenavadno izumljena in okinčana figura v sve-
tu »pobožnosti« postala predmet čaščenja (dulia in hyperdulia), bolj ko
se je torej cerkveno učiteljstvo (kot leta 1855 in 1950) lahko sklicevalo na
soglasje Cerkve, na consensus ecclesiae kot način Božjega razodevanja –
toliko bolj komplicirana, izumetničena in mukotrpna je morala postati
naloga teologije to make the best of it: naknadno utemeljiti in pojasniti s
strani Cerkve uradno priznane lastnosti in zmožnosti te figure, se z di-
stinkcijami zavarovati pred napačnimi pojmovanji, ki se kar ponujajo,
v najboljših primerih (kot je Vaše predavanje) pokazati na nujnost nje-
ne navezave na sredico Božjega delovanja in razodetja.
Oprostite mi, da tako pravim: tudi Vaša »mariologija« mi ne da vti-
sa, da bi Vas pri njeni izdelavi vodila neka druga »ananke« [nuja] (1 Kor
9,16) kot dejstvo cerkvene veljavnosti kar štirih Marijinih dogem – in
to ob vsej vaši pokončnosti, ki Vam je zares ne odrekam, in ob vsej teh-
nični perfekciji, ki jo pri Vas občudujem. Prej dajete vtis, da ste naspro-
ti tej danosti tudi Vi v resni zadregi (in ne le najin skupni prijatelj …).
241
nosti, opravičenosti in nujnosti »mariologije« kot take. Tako dobro kot
jaz veste – in to tudi priznate –, da je »theotokos« [»Bogorodica«] koncila
v Efezu (in v običajnem pomenu tudi že pred koncilom) pomožna
kristološka formula in ne samostojna dogma, ki bi jo hotel koncil
razglasiti poleg tega, kar je kot dogmo opredelil v zvezi s Kristusovima
»dvema naravama«. Ko pa se to theotokos uporabi – in moram reči: zlo-
rabi – mariološko, postane izhodišče nekega razvoja, ki ga lahko ra-
zumem le kot divjo rast, pa čeprav je bila in je theotokos sama po sebi
nesporna. Ta divja rast, kot jo tudi sami opisujete, sčasoma postane tako
objestna, da začne neizogibno ogrožati deblo, iz katerega raste, namreč
Božje delo in besedo v Jezusu Kristusu. »Dekla Gospodova« iz Lukovega
evangelija je postala nosilka svoje lastne krone, na kateri naj bi odkrivali
vedno nove in nove bisere – vse do tistih, ki sta jih ugotovila Pij XII. leta
1950 in Pavel VI. med II. vatikanskim koncilom. Tega ne morejo spre-
meniti še tako gostobesedna opozorila, da gre pravzaprav za hvalnico
njenemu sinu. Zdi se mi, da je Cerkev in cerkvena teologija tej služab-
nici vzela njeno najboljše, ko jo je naredila za kraljico, za »Kraljico ne-
bes« v neizogibni konkurenci z »Očetom našim, ki si v nebesih«. In zdi
se mi, da bolj ko je ta nenavadno izumljena in okinčana figura v sve-
tu »pobožnosti« postala predmet čaščenja (dulia in hyperdulia), bolj ko
se je torej cerkveno učiteljstvo (kot leta 1855 in 1950) lahko sklicevalo na
soglasje Cerkve, na consensus ecclesiae kot način Božjega razodevanja –
toliko bolj komplicirana, izumetničena in mukotrpna je morala postati
naloga teologije to make the best of it: naknadno utemeljiti in pojasniti s
strani Cerkve uradno priznane lastnosti in zmožnosti te figure, se z di-
stinkcijami zavarovati pred napačnimi pojmovanji, ki se kar ponujajo,
v najboljših primerih (kot je Vaše predavanje) pokazati na nujnost nje-
ne navezave na sredico Božjega delovanja in razodetja.
Oprostite mi, da tako pravim: tudi Vaša »mariologija« mi ne da vti-
sa, da bi Vas pri njeni izdelavi vodila neka druga »ananke« [nuja] (1 Kor
9,16) kot dejstvo cerkvene veljavnosti kar štirih Marijinih dogem – in
to ob vsej vaši pokončnosti, ki Vam je zares ne odrekam, in ob vsej teh-
nični perfekciji, ki jo pri Vas občudujem. Prej dajete vtis, da ste naspro-
ti tej danosti tudi Vi v resni zadregi (in ne le najin skupni prijatelj …).
241
