Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 240
prevod
2. V katerem staro- ali novozaveznem kontekstu bi lahko našli analo-
gijo k historično-analitični predstavitvi in osvetlitvi »nekrščanskih
religij«, ki prevladujeta v Izjavi?
3. Zakaj je kritična in misijonarska naloga Cerkve nasproti religijam
kot takim v Izjavi le na obrobju, ne pa v njenem središču?
4. Ali ne bi (upravičeno) humani namen Izjave prišel bolje do izraza, če
bi se držala preizkušene metode apostola narodov Pavla, ki je Judom
in Grkom oznanjal samo Križanega, ki je umrl tudi zanje – kar je bilo
za ene izziv, za druge pa norost – in jih izhajajoč iz tega nagovarjal
kot ljudi in klical k sočloveškosti?
5. Kako lahko Izjava (2) nasproti primitivnim religijam povzdiguje tako
imenovane »visoke religije« – kar je v religiologiji že davno opuščeno
–, ko pa slednje izraziteje in nevarneje nasprotujejo besedi (s) Križa?
6. Kako lahko Izjava (4,1) z ozirom na zgodovino in sedanjost Izraela
govori o njegovi »nekrščanski religiji« hkrati s hinduizmom, z bu-
dizmom, muslimanstvom, ko pa a) v Stari zavezi ne gre za neko »re-
ligijo«, ampak za prapodobo enega Božjega razodetja, b) v obsto-
ju kasnejšega in današnjega (vernega ali nevernega) judovstva pa za
edini naravni (svetovno zgodovinski) dokaz za Boga?
7. Ali ne bi bilo zaradi Judom sovražne drže stare, srednjeveške in tudi
še moderne Cerkve tu mesto za izrecno izpoved krivde (mnogo bolj
kot nasproti krščanskim ločenim bratom)?
8. In v 3,2 pri omembi muslimanov mesto, da se spomni na fatalno vlo-
go Cerkve v tako imenovanih križarskih vojnah?
Izjava o verski svobodi
Vprašanje glede razumevanja
Koncil se z Izjavo ne obrača h kristjanom oziroma k Cerkvi, temveč
(1,3) v njihovo dobro na državne oblasti (govori torej pro domo). Od njih
zahteva za kristjane oziroma Cerkve svoboden prostor, ki pritiče potr-
jevanju in širjenju njihove vere kot edino prave religije (1,2–3; 15,1). To
zahtevo utemeljuje s sklicevanjem na naravno dostojanstvo človeške ose-
be (2,2; 15,2). Verska svoboda človeške osebe je v razodetju potrjena in
osvetljena indirektno: z bistvom vere in ravnanjem Kristusa in apostolov
238
2. V katerem staro- ali novozaveznem kontekstu bi lahko našli analo-
gijo k historično-analitični predstavitvi in osvetlitvi »nekrščanskih
religij«, ki prevladujeta v Izjavi?
3. Zakaj je kritična in misijonarska naloga Cerkve nasproti religijam
kot takim v Izjavi le na obrobju, ne pa v njenem središču?
4. Ali ne bi (upravičeno) humani namen Izjave prišel bolje do izraza, če
bi se držala preizkušene metode apostola narodov Pavla, ki je Judom
in Grkom oznanjal samo Križanega, ki je umrl tudi zanje – kar je bilo
za ene izziv, za druge pa norost – in jih izhajajoč iz tega nagovarjal
kot ljudi in klical k sočloveškosti?
5. Kako lahko Izjava (2) nasproti primitivnim religijam povzdiguje tako
imenovane »visoke religije« – kar je v religiologiji že davno opuščeno
–, ko pa slednje izraziteje in nevarneje nasprotujejo besedi (s) Križa?
6. Kako lahko Izjava (4,1) z ozirom na zgodovino in sedanjost Izraela
govori o njegovi »nekrščanski religiji« hkrati s hinduizmom, z bu-
dizmom, muslimanstvom, ko pa a) v Stari zavezi ne gre za neko »re-
ligijo«, ampak za prapodobo enega Božjega razodetja, b) v obsto-
ju kasnejšega in današnjega (vernega ali nevernega) judovstva pa za
edini naravni (svetovno zgodovinski) dokaz za Boga?
7. Ali ne bi bilo zaradi Judom sovražne drže stare, srednjeveške in tudi
še moderne Cerkve tu mesto za izrecno izpoved krivde (mnogo bolj
kot nasproti krščanskim ločenim bratom)?
8. In v 3,2 pri omembi muslimanov mesto, da se spomni na fatalno vlo-
go Cerkve v tako imenovanih križarskih vojnah?
Izjava o verski svobodi
Vprašanje glede razumevanja
Koncil se z Izjavo ne obrača h kristjanom oziroma k Cerkvi, temveč
(1,3) v njihovo dobro na državne oblasti (govori torej pro domo). Od njih
zahteva za kristjane oziroma Cerkve svoboden prostor, ki pritiče potr-
jevanju in širjenju njihove vere kot edino prave religije (1,2–3; 15,1). To
zahtevo utemeljuje s sklicevanjem na naravno dostojanstvo človeške ose-
be (2,2; 15,2). Verska svoboda človeške osebe je v razodetju potrjena in
osvetljena indirektno: z bistvom vere in ravnanjem Kristusa in apostolov
238
