Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 241
karl barth
(10–11) in jo je tudi Cerkev v načelu vedno zastopala. To versko svobodo
zahteva kot vsem ljudem – tudi nekatoličanom in njihovim organizaci-
jam –, predvsem pa katoliškim kristjanom in katoliški cerkvi pripadajo-
čo pravico, ki mora biti zakonsko-pravno urejena in dosledno spoštova-
na od državnih oblasti. Državne oblasti Izjava pouči, da je izpolnjevanje
te zahteve v njihovem lastnem interesu (6; 8,3; 15,4).
Sem prav razumel in povzel smisel in namen te Izjave?
Kritična vprašanja
1. Ali je Cerkev (ne le katoliška!) zaradi dolge zgodovine, ko je v nje-
ni povezanosti z državo prevladovalo »cogite intrare« [»prisilite jih
vstopiti«], legitimirana, da postavlja to zahtevo [po zagotavljanju ver-
ske svobode]? Ali ne bi bilo tu mesto za kar obsežno izpoved in pri-
znanje krivde? Ali res zadošča stavek 12,1: »Čeprav najdemo v življe-
nju Božjega ljudstva […] včasih tako ravnanje, ki je z evangeljskim
duhom manj skladno, še več, ki mu je celo nasprotno, je Cerkev
vendar vedno učila, da ni nikogar dovoljeno siliti k veri.«
2. Kdaj in kje so staro- in novozavezni pričevalci zahtevali pravno za-
gotovljen prostor za življenje in oznanjevanje svoje vere (in za zasto-
panje drugih religij)?
3. Kdaj in kje so svojo dejansko svobodo utemeljevali s sklicevanjem na
naravno dostojanstvo človeške osebe?
4. Kdaj in kje so versko svobodo priporočali kot nekaj, kar da je v inte-
resu vladajoče oblasti same?
5. Kdaj in kje so se na prisilo in pritisk s strani vladajoče oblasti, ki je
ogrožala njihovo svobodo, odzivali drugače kot tako, da so se temu
upirali s trpečim prenašanjem?
6. Zakaj v Izjavi (razen v zadnjem stavku 15,5) ni nobene besede o pra-
vi svobodi, h kateri nas je osvobodil Sin (Jn 8,36), in ki je tam, kjer je
Gospodov Duh (2 Kor 3,17): besede o osvobajajočem »zakonu duha
življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2), v katerega Cerkev vztrajno
»gleda« (Jak 1,25), ki pa je tudi njena lastna kriza/stiska (Jak 2,12) –
skratka o »veličastni svobodi Božjih otrok« (Rim 8,21)?
239
(10–11) in jo je tudi Cerkev v načelu vedno zastopala. To versko svobodo
zahteva kot vsem ljudem – tudi nekatoličanom in njihovim organizaci-
jam –, predvsem pa katoliškim kristjanom in katoliški cerkvi pripadajo-
čo pravico, ki mora biti zakonsko-pravno urejena in dosledno spoštova-
na od državnih oblasti. Državne oblasti Izjava pouči, da je izpolnjevanje
te zahteve v njihovem lastnem interesu (6; 8,3; 15,4).
Sem prav razumel in povzel smisel in namen te Izjave?
Kritična vprašanja
1. Ali je Cerkev (ne le katoliška!) zaradi dolge zgodovine, ko je v nje-
ni povezanosti z državo prevladovalo »cogite intrare« [»prisilite jih
vstopiti«], legitimirana, da postavlja to zahtevo [po zagotavljanju ver-
ske svobode]? Ali ne bi bilo tu mesto za kar obsežno izpoved in pri-
znanje krivde? Ali res zadošča stavek 12,1: »Čeprav najdemo v življe-
nju Božjega ljudstva […] včasih tako ravnanje, ki je z evangeljskim
duhom manj skladno, še več, ki mu je celo nasprotno, je Cerkev
vendar vedno učila, da ni nikogar dovoljeno siliti k veri.«
2. Kdaj in kje so staro- in novozavezni pričevalci zahtevali pravno za-
gotovljen prostor za življenje in oznanjevanje svoje vere (in za zasto-
panje drugih religij)?
3. Kdaj in kje so svojo dejansko svobodo utemeljevali s sklicevanjem na
naravno dostojanstvo človeške osebe?
4. Kdaj in kje so versko svobodo priporočali kot nekaj, kar da je v inte-
resu vladajoče oblasti same?
5. Kdaj in kje so se na prisilo in pritisk s strani vladajoče oblasti, ki je
ogrožala njihovo svobodo, odzivali drugače kot tako, da so se temu
upirali s trpečim prenašanjem?
6. Zakaj v Izjavi (razen v zadnjem stavku 15,5) ni nobene besede o pra-
vi svobodi, h kateri nas je osvobodil Sin (Jn 8,36), in ki je tam, kjer je
Gospodov Duh (2 Kor 3,17): besede o osvobajajočem »zakonu duha
življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2), v katerega Cerkev vztrajno
»gleda« (Jak 1,25), ki pa je tudi njena lastna kriza/stiska (Jak 2,12) –
skratka o »veličastni svobodi Božjih otrok« (Rim 8,21)?
239
