Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 51
tanja žigon
o tem Matić 2002) pojavilo vprašanje, ali Ljubljana res potrebuje šolo z
izključno nemškim učnim jezikom. Glede na statistične podatke je ob
štetju prebivalstva leta 1880 nemščino kot občevalni jezik v Ljubljani
navedlo 21 % prebivalstva (Brix 1988, 53–54), vendar ne gre spregledati
dejstva, da je rubrika »občevalni jezik« dovoljevala le vnos enega jezi-
ka, v primeru navedbe slovenskega in nemškega so drugi navedeni je-
zik enostavno prečrtali in upoštevali le slovenščino (ali obratno). Ne le
zaradi tovrstnega tolmačenja statističnih podatkov, temveč tudi zaradi
dejanskega naraščanja slovensko govorečega prebivalstva je postopo-
ma upadalo število nemško govorečih prebivalcev v Ljubljani (Hösler
2006, 124); ti so pred prvo vojno predstavljali le še dobro šestino prebi-
valstva (Brix 1988, 53–54). V osemdesetih letih 19. stoletja je bilo v mes-
tu 224 mešanih zakonov, torej slovensko-nemških, kar priča o tem, da
so ljudje in tako tudi člani evangeličanske cerkvene občine živeli v mir-
nem sožitju ter da nacionalno razločevanje še zdaleč ni bilo tako pereč
problem, kot ga včasih poskuša naslikati tedanja publicistika (Hösler
2006, 124). Kot rečeno, se je Laibacher Zeitung marca 1886 v svojem uvo-
dniku začel spraševati, zakaj in čemu Ljubljana potrebuje evangeličan-
sko nemško šolo, saj, tako beremo, celo na Dunaju glede na sorazmerno
število prebivalstva ni toliko nemških ljudskih šol, kot jih ima majhna
prestolnica Kranjske, kjer živi le 5.658 Nemcev in 18.845 Slovencev (»Dr.
Tomaszczuk« 1886, 557). V Ljubljani so otroci tedaj obiskovali t. i. vad-
nico za dečke oz. vadnico za deklice (k. k. Übungsschule für Knaben oz.
k. k. Übungsschule für Mädchen); v obeh sta bila učna jezika tako nem-
ščina kot slovenščina, podobno kot pri dekliški šoli, ki jo je pri uršulin-
kah obiskovalo okoli 800 deklic (»Dr. Tomaszczuk« 1886, 557), poleg tega
pa je bilo v mestu še šest ljudskih šol, med njimi tudi izključno nemška
evangeličanska (Matić 2002, 279). Slednja je delovala vse do konca prve
svetovne vojne z vmesno prekinitvijo v letih od 1889/1890 do 1904/1905
(Ilić 2016, 199).
Družbenokulturne in geopolitične razmere in s tem tudi položaj lju-
bljanske cerkvene občine pa so se, kot lahko razberemo iz dokumentov,
v času pred in med prvo svetovno vojno korenito spremenili. V poroči-
lu ob praznovanju 75-letnice obstoja cerkvene občine leta 1927 tako be-
49
o tem Matić 2002) pojavilo vprašanje, ali Ljubljana res potrebuje šolo z
izključno nemškim učnim jezikom. Glede na statistične podatke je ob
štetju prebivalstva leta 1880 nemščino kot občevalni jezik v Ljubljani
navedlo 21 % prebivalstva (Brix 1988, 53–54), vendar ne gre spregledati
dejstva, da je rubrika »občevalni jezik« dovoljevala le vnos enega jezi-
ka, v primeru navedbe slovenskega in nemškega so drugi navedeni je-
zik enostavno prečrtali in upoštevali le slovenščino (ali obratno). Ne le
zaradi tovrstnega tolmačenja statističnih podatkov, temveč tudi zaradi
dejanskega naraščanja slovensko govorečega prebivalstva je postopo-
ma upadalo število nemško govorečih prebivalcev v Ljubljani (Hösler
2006, 124); ti so pred prvo vojno predstavljali le še dobro šestino prebi-
valstva (Brix 1988, 53–54). V osemdesetih letih 19. stoletja je bilo v mes-
tu 224 mešanih zakonov, torej slovensko-nemških, kar priča o tem, da
so ljudje in tako tudi člani evangeličanske cerkvene občine živeli v mir-
nem sožitju ter da nacionalno razločevanje še zdaleč ni bilo tako pereč
problem, kot ga včasih poskuša naslikati tedanja publicistika (Hösler
2006, 124). Kot rečeno, se je Laibacher Zeitung marca 1886 v svojem uvo-
dniku začel spraševati, zakaj in čemu Ljubljana potrebuje evangeličan-
sko nemško šolo, saj, tako beremo, celo na Dunaju glede na sorazmerno
število prebivalstva ni toliko nemških ljudskih šol, kot jih ima majhna
prestolnica Kranjske, kjer živi le 5.658 Nemcev in 18.845 Slovencev (»Dr.
Tomaszczuk« 1886, 557). V Ljubljani so otroci tedaj obiskovali t. i. vad-
nico za dečke oz. vadnico za deklice (k. k. Übungsschule für Knaben oz.
k. k. Übungsschule für Mädchen); v obeh sta bila učna jezika tako nem-
ščina kot slovenščina, podobno kot pri dekliški šoli, ki jo je pri uršulin-
kah obiskovalo okoli 800 deklic (»Dr. Tomaszczuk« 1886, 557), poleg tega
pa je bilo v mestu še šest ljudskih šol, med njimi tudi izključno nemška
evangeličanska (Matić 2002, 279). Slednja je delovala vse do konca prve
svetovne vojne z vmesno prekinitvijo v letih od 1889/1890 do 1904/1905
(Ilić 2016, 199).
Družbenokulturne in geopolitične razmere in s tem tudi položaj lju-
bljanske cerkvene občine pa so se, kot lahko razberemo iz dokumentov,
v času pred in med prvo svetovno vojno korenito spremenili. V poroči-
lu ob praznovanju 75-letnice obstoja cerkvene občine leta 1927 tako be-
49
