Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 125
božidar debenjak
Startna točka slovenske knjige je torej zelo visoka. Pred seboj imamo
sad trdega dela in knjigo, namenjeno zahtevnim bralcem.
***
In da končam kot filozof: Trubar govori o »filozofih« tako v prevodu
bibličnega teksta (Apd 17,18) kot v Cerkovni ordningi; za Dalmatina so to
bolj učeno zapisani »philosophi«. Potem jih zamenjajo nekakšni »modri«
ali pa »modrijani«, čemur se ni izognil niti Chraska, enako tudi »eku-
menski prevod«. Po stoletjih lahko šele v Slovenskem standardnem pre-
vodu od leta 1996 naprej spet beremo pravilno: »Tudi nekaj epikurejskih
in stoiških filozofov je razpravljalo z njim.« Filozofi iz dveh konkretno
navedenih filozofskih šol! Naj pripomnim, da sta v Pavlovi dobi prav ti
filozofski šoli s krščanskega stališča najzanimivejši, saj ju z njim pove-
zuje etična problematika. S stoiki se začenja etika kot filozofska discipli-
na, epikurejci pa so prakticirali družbene vrline, denimo, odpuščanje in
vzajemno pomoč, tudi njihovo nezaupanje v posvetne vrednote je bilo
podobno krščanskemu. Šele ko je krščanstvo v četrtem stoletju posta-
lo državna vera, so cerkveni očetje postali sovražni do epikurejstva. A
enako sovražen je bil tudi cesar Julijan Odpadnik. Pred tem pa najde-
mo, denimo, pri Tertulijanu, Klementu Aleksandrijskem in Atenagori
izražene simpatije do epikurejstva. Pavlovo razpravljanje na Areopagu
je bilo očitno usmerjeno v ugotavljanje sorodnosti in razlik; ko bi bilo
brezplodno, bi najbrž tako pisalo tudi v Apostolskih delih. A besedilo prej
pomeni, da je Pavel začel s pogovori, ki jih kaže nadaljevati, in ne, da je
bil to prvi in zadnji pogovor s temi sogovorniki.
Po stoletjih leta 1996 s točnim prevodom (ne brez zaslug Gorazda
Kocijančiča) spet dosegamo raven, ki sta nam jo ponudila Trubar in
Dalmatin. Nadaljnji komentar si raje prihranim.
Grdina, Igor, Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler, ur. 2007. Zbrana dela Primo-
ža Trubarja 1–4. Ljubljana: Nova revija.
123
Startna točka slovenske knjige je torej zelo visoka. Pred seboj imamo
sad trdega dela in knjigo, namenjeno zahtevnim bralcem.
***
In da končam kot filozof: Trubar govori o »filozofih« tako v prevodu
bibličnega teksta (Apd 17,18) kot v Cerkovni ordningi; za Dalmatina so to
bolj učeno zapisani »philosophi«. Potem jih zamenjajo nekakšni »modri«
ali pa »modrijani«, čemur se ni izognil niti Chraska, enako tudi »eku-
menski prevod«. Po stoletjih lahko šele v Slovenskem standardnem pre-
vodu od leta 1996 naprej spet beremo pravilno: »Tudi nekaj epikurejskih
in stoiških filozofov je razpravljalo z njim.« Filozofi iz dveh konkretno
navedenih filozofskih šol! Naj pripomnim, da sta v Pavlovi dobi prav ti
filozofski šoli s krščanskega stališča najzanimivejši, saj ju z njim pove-
zuje etična problematika. S stoiki se začenja etika kot filozofska discipli-
na, epikurejci pa so prakticirali družbene vrline, denimo, odpuščanje in
vzajemno pomoč, tudi njihovo nezaupanje v posvetne vrednote je bilo
podobno krščanskemu. Šele ko je krščanstvo v četrtem stoletju posta-
lo državna vera, so cerkveni očetje postali sovražni do epikurejstva. A
enako sovražen je bil tudi cesar Julijan Odpadnik. Pred tem pa najde-
mo, denimo, pri Tertulijanu, Klementu Aleksandrijskem in Atenagori
izražene simpatije do epikurejstva. Pavlovo razpravljanje na Areopagu
je bilo očitno usmerjeno v ugotavljanje sorodnosti in razlik; ko bi bilo
brezplodno, bi najbrž tako pisalo tudi v Apostolskih delih. A besedilo prej
pomeni, da je Pavel začel s pogovori, ki jih kaže nadaljevati, in ne, da je
bil to prvi in zadnji pogovor s temi sogovorniki.
Po stoletjih leta 1996 s točnim prevodom (ne brez zaslug Gorazda
Kocijančiča) spet dosegamo raven, ki sta nam jo ponudila Trubar in
Dalmatin. Nadaljnji komentar si raje prihranim.
Grdina, Igor, Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler, ur. 2007. Zbrana dela Primo-
ža Trubarja 1–4. Ljubljana: Nova revija.
123
