Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 129
peter kovačič peršin
ne stranke. Gosar je opozarjal na drsenje katoliške politike v fašizaci-
jo, a zaman.
Leta 1939 je nasprotoval politizaciji ljubljanskega kongresa Kristusa
kralja, ki naj bi demonstriral politično moč Cerkve, a se je njena šibkost
pokazala že čez dve leti ob okupaciji in razkosanju Slovenije in nato nje-
ni zablodi v bratomorno vojno. Sredi vojne in državljanskega spopada
je leta 1943 objavil knjižico Eden je Gospod, misli o Božjem kraljestvu na
zemlji. Tu odpre za tedanjo katoliško teologijo sporno misel, da Božje
kraljestvo in institucija Cerkve nista eno in isto. Božje kraljestvo razume
kot duhovno občestvo tistih, ki žive po evangeliju, četudi niso kristja-
ni ali verujoči (22–23). Ne sodijo pa vanj pripadniki Cerkve, ki jo razu-
mejo kot politično institucijo. Poudaril je, da je Kristus kralj ubogih in
da mora biti Cerkev predvsem prostor ubogih, ne oblastniška struktu-
ra. Glede na vojne grozote je opozarjal, da so takšni časi najplodnejši za
rast osebne vere. Kajti božje kraljestvo se ne gradi s politiko in močjo,
saj tudi ni uresničljivo na zemlji.2 Doživel je odklonilno stališče sloven-
ske katoliške Cerkve in njenega ekleziologa Grivca, čeprav je danes raz-
vidno, da je bil tudi v teh pogledih predhodnik 2. vatikanskega koncila,
ki v konstituciji Gaudium et spes podaja enaka stališča. V tistih časih pa
so veljali takšni pogledi za protestantske. Binkoštni teolog Peter Kuzmič
se v svoji razpravi Cerkev in Božje kraljestvo ukvarja prav s tem vprašan
jem in ugotavlja: »Reformatorji so Božje kraljestvo izenačili z nevidno
Cerkvijo.« (Kuzmič 2018, 55)
Gosar je razumel, da je eden bistvenih elementov krščanstva in krš
čanskega občestva socialna skrb in socialna politika, in ne le dobrodel-
nost do sočloveka. Zato je videl enega glavnih pogojev »za utrditev bož-
jega kraljestva v naši dobi, da se katoličani resno in odločno zavzamemo
za rešitev modernega socialnega vprašanja« (1943, 55). Razumel pa je
tudi, da je reševanje socialnega vprašanja prvenstvena politična naloga:
2 »Pravo in zares pristno krščansko življenje ni bilo nikdar bistveno odvisno od
vnanje, svetne moči in oblasti Cerkve, ni nikdar iz nje raslo, pač pa je le prevečkrat
ob nji hromelo in hiralo. O tem priča cerkvena zgodovina vseh časov od apostolov
do danes.« (1943, 118)
127
ne stranke. Gosar je opozarjal na drsenje katoliške politike v fašizaci-
jo, a zaman.
Leta 1939 je nasprotoval politizaciji ljubljanskega kongresa Kristusa
kralja, ki naj bi demonstriral politično moč Cerkve, a se je njena šibkost
pokazala že čez dve leti ob okupaciji in razkosanju Slovenije in nato nje-
ni zablodi v bratomorno vojno. Sredi vojne in državljanskega spopada
je leta 1943 objavil knjižico Eden je Gospod, misli o Božjem kraljestvu na
zemlji. Tu odpre za tedanjo katoliško teologijo sporno misel, da Božje
kraljestvo in institucija Cerkve nista eno in isto. Božje kraljestvo razume
kot duhovno občestvo tistih, ki žive po evangeliju, četudi niso kristja-
ni ali verujoči (22–23). Ne sodijo pa vanj pripadniki Cerkve, ki jo razu-
mejo kot politično institucijo. Poudaril je, da je Kristus kralj ubogih in
da mora biti Cerkev predvsem prostor ubogih, ne oblastniška struktu-
ra. Glede na vojne grozote je opozarjal, da so takšni časi najplodnejši za
rast osebne vere. Kajti božje kraljestvo se ne gradi s politiko in močjo,
saj tudi ni uresničljivo na zemlji.2 Doživel je odklonilno stališče sloven-
ske katoliške Cerkve in njenega ekleziologa Grivca, čeprav je danes raz-
vidno, da je bil tudi v teh pogledih predhodnik 2. vatikanskega koncila,
ki v konstituciji Gaudium et spes podaja enaka stališča. V tistih časih pa
so veljali takšni pogledi za protestantske. Binkoštni teolog Peter Kuzmič
se v svoji razpravi Cerkev in Božje kraljestvo ukvarja prav s tem vprašan
jem in ugotavlja: »Reformatorji so Božje kraljestvo izenačili z nevidno
Cerkvijo.« (Kuzmič 2018, 55)
Gosar je razumel, da je eden bistvenih elementov krščanstva in krš
čanskega občestva socialna skrb in socialna politika, in ne le dobrodel-
nost do sočloveka. Zato je videl enega glavnih pogojev »za utrditev bož-
jega kraljestva v naši dobi, da se katoličani resno in odločno zavzamemo
za rešitev modernega socialnega vprašanja« (1943, 55). Razumel pa je
tudi, da je reševanje socialnega vprašanja prvenstvena politična naloga:
2 »Pravo in zares pristno krščansko življenje ni bilo nikdar bistveno odvisno od
vnanje, svetne moči in oblasti Cerkve, ni nikdar iz nje raslo, pač pa je le prevečkrat
ob nji hromelo in hiralo. O tem priča cerkvena zgodovina vseh časov od apostolov
do danes.« (1943, 118)
127
