Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 191
tri pričevanja
Joachim Iwand (že predvojni nasprotnik nacizma, ki je imel zato prepo-
ved javnega nastopanja, po propadu nacizma pa postal profesor za sis-
tematsko teologijo na univerzi v Göttingenu), pa tudi sam Karl Barth.
Izjava ni postala del uradne zbirke merodajnih besedil Evangeličanske
cerkve v Nemčiji kot na primer Barmenska izjava in tudi stuttgartsko
priznanje krivde. Njena naklonjenost socializmu, nasprotovanje anti-
komunizmu ter »krščanskim političnim frontam« so v času porajanja
hladne vojne, delitve Nemčije in protisovjetske in protikomunistične
mobilizacije izzivali nasprotovanje, tudi obsojanje. Bila pa je naklonje-
no sprejeta na levem, kritičnem, krilu zahodnonemških protestantov
in v širših cerkvenih krogih vzhodne Nemčije oziroma bodoče NDR.
V času sodobnih novih/starih napadalnih nacionalizmov, poglab-
ljanja starih in novih neenakosti in delitev v svetu (tudi med krščanski-
mi verniki samimi) (p)ostaja njeno sporočilo živo in aktualno, vsaj kot
spomin/opomin in izziv, če že ne kot neposreden smerokaz – ne le za
Nemčijo in verjetno danes ne predvsem za Nemčijo. Ne slučajno je do-
bila svoje mesto v izboru »Velika besedila iz petstotih let: kaj je prote-
stantsko«, ki ga je leta 2008 sestavil Friedrich Schorlemmer, evangeličan-
ski teolog in socialdemokratski politik. Prav gotovo pa je velika slabost
te izjave – kot tudi stuttgartske –, da ne govori o antisemitizmu in ho-
lokavstu ter sokrivdi nemških protestantov pri tem (čeprav so bili vidni
pisci izjave, kot Iwand in Barth, v času nacizma znani nasprotniki anti-
semitizma in tudi razširjenega krščanskega protijudovstva). Tudi ta iz-
java kaže, da je v nemški javnosti (in cerkvah) zavest o širini in globini
tega zločina in sokrivdi zanj zares prodrla šele v šestdesetih in sedem-
desetih letih prejšnjega stoletja.
Tretje besedilo, Misli o politični etiki, je drugače intonirano kot prvi
dve. Nastalo je kasneje, v mirnejšem obdobju petdesetih let prejšnjega
stoletja (1957). Označujeta ga umirjenost in uravnoteženost v presojah in
napotilih – tudi tako želi prispevati k temu, da se krize, zablode in kata-
strofe ne bi ponovile oziroma vsaj da ne bi sami kristjani s svojo (ne)de-
javnostjo prispevali k njim. Avtor Gustav W. Heinemann (1899–1976) je
tiho, saj nisem bil Jud – potem so prišli pome in ni bilo več nikogar, ki bi se ogla-
sil zame.«
189
Joachim Iwand (že predvojni nasprotnik nacizma, ki je imel zato prepo-
ved javnega nastopanja, po propadu nacizma pa postal profesor za sis-
tematsko teologijo na univerzi v Göttingenu), pa tudi sam Karl Barth.
Izjava ni postala del uradne zbirke merodajnih besedil Evangeličanske
cerkve v Nemčiji kot na primer Barmenska izjava in tudi stuttgartsko
priznanje krivde. Njena naklonjenost socializmu, nasprotovanje anti-
komunizmu ter »krščanskim političnim frontam« so v času porajanja
hladne vojne, delitve Nemčije in protisovjetske in protikomunistične
mobilizacije izzivali nasprotovanje, tudi obsojanje. Bila pa je naklonje-
no sprejeta na levem, kritičnem, krilu zahodnonemških protestantov
in v širših cerkvenih krogih vzhodne Nemčije oziroma bodoče NDR.
V času sodobnih novih/starih napadalnih nacionalizmov, poglab-
ljanja starih in novih neenakosti in delitev v svetu (tudi med krščanski-
mi verniki samimi) (p)ostaja njeno sporočilo živo in aktualno, vsaj kot
spomin/opomin in izziv, če že ne kot neposreden smerokaz – ne le za
Nemčijo in verjetno danes ne predvsem za Nemčijo. Ne slučajno je do-
bila svoje mesto v izboru »Velika besedila iz petstotih let: kaj je prote-
stantsko«, ki ga je leta 2008 sestavil Friedrich Schorlemmer, evangeličan-
ski teolog in socialdemokratski politik. Prav gotovo pa je velika slabost
te izjave – kot tudi stuttgartske –, da ne govori o antisemitizmu in ho-
lokavstu ter sokrivdi nemških protestantov pri tem (čeprav so bili vidni
pisci izjave, kot Iwand in Barth, v času nacizma znani nasprotniki anti-
semitizma in tudi razširjenega krščanskega protijudovstva). Tudi ta iz-
java kaže, da je v nemški javnosti (in cerkvah) zavest o širini in globini
tega zločina in sokrivdi zanj zares prodrla šele v šestdesetih in sedem-
desetih letih prejšnjega stoletja.
Tretje besedilo, Misli o politični etiki, je drugače intonirano kot prvi
dve. Nastalo je kasneje, v mirnejšem obdobju petdesetih let prejšnjega
stoletja (1957). Označujeta ga umirjenost in uravnoteženost v presojah in
napotilih – tudi tako želi prispevati k temu, da se krize, zablode in kata-
strofe ne bi ponovile oziroma vsaj da ne bi sami kristjani s svojo (ne)de-
javnostjo prispevali k njim. Avtor Gustav W. Heinemann (1899–1976) je
tiho, saj nisem bil Jud – potem so prišli pome in ni bilo več nikogar, ki bi se ogla-
sil zame.«
189
