Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 195
tri pričevanja
nad tvojim življenjem, vse do notranjih skritih globin. In to je tudi bil,
ko si z Jezusom Kristusom v mislih in srcu šel med brate. Vendar imam
zoper tebe ...
[…] Reformacijska cerkev je cerkev tistih, ki se ne izmikajo klicu k
pokori, tistih, ki pustijo, da je tu Bog Bog; ta cerkev ve, da mora tisti, ki
stoji, paziti, da ne pade; da se torej ne sme ponašati s tem, da stoji. Naša
cerkev stoji v Božji besedi in v tej besedi smo mi tisti, ki bodo sojeni.
Cerkev apostolov in Luthra je cerkev, ki dela pokoro, je cerkev, ki pus-
ti Bogu, da je Bog.
Verovati, pokoriti se, pomeni pustiti Bogu, da je Bog; pomeni, da smo
mu poslušni/pokorni [gehorsam] tudi v našem delovanju, prav posebej
v našem delovanju. Nihče, ki pozna cerkev, se ne bo pritoževal, da cer-
kev nič ne dela, da ničesar ne stori. Ne, cerkev postori neskončno mno-
go, tudi z mnogo požrtvovalnosti in zaresnega truda. Toda mi vsi tako
opravljamo mnoga druga, tretja in četrta dela, ne pa tistih prvih, prvot
nih. In prav zato cerkev ne opravlja odločilnega. Praznujemo, reprezen-
tiramo, skrbimo za mladino, za socialno pomoč in blaginjo, izvajamo
protiateistično propagando. Toda ali opravljamo tista prvotna dela, ki
so odločilna za vse? Ali ljubimo Boga in brate s tisto prvo, strastno go-
rečo ljubeznijo, ki tvega vse – razen Boga?
Ura naše cerkve se je približala. Bog je bil dolgo potrpežljiv. Za samo
uro ne vemo. Vsak trenutek lahko pride nad nas in vse pomete. Povsod
je nemir. Bog se je že poslužil najbolj čudnih orodij za svoje rušilno
delo. Zgodba o razrušenju Jeruzalema po nevernikih nam začenja pos-
tajati po svojem pomenu strašno blizka. Danes ni čas za velike besede
o potrebnih junaških dejanjih ob takem zlomu. Kakorkoli bo prišlo –
Bog bodi Gospod.
Bomo obstali, bomo prestali, bomo zmogli verovati do konca?
Bodočnost nas navdaja s strahom. Toda Božja obljuba nas tolaži. Blažen,
kdor je k njej poklican.
193
nad tvojim življenjem, vse do notranjih skritih globin. In to je tudi bil,
ko si z Jezusom Kristusom v mislih in srcu šel med brate. Vendar imam
zoper tebe ...
[…] Reformacijska cerkev je cerkev tistih, ki se ne izmikajo klicu k
pokori, tistih, ki pustijo, da je tu Bog Bog; ta cerkev ve, da mora tisti, ki
stoji, paziti, da ne pade; da se torej ne sme ponašati s tem, da stoji. Naša
cerkev stoji v Božji besedi in v tej besedi smo mi tisti, ki bodo sojeni.
Cerkev apostolov in Luthra je cerkev, ki dela pokoro, je cerkev, ki pus-
ti Bogu, da je Bog.
Verovati, pokoriti se, pomeni pustiti Bogu, da je Bog; pomeni, da smo
mu poslušni/pokorni [gehorsam] tudi v našem delovanju, prav posebej
v našem delovanju. Nihče, ki pozna cerkev, se ne bo pritoževal, da cer-
kev nič ne dela, da ničesar ne stori. Ne, cerkev postori neskončno mno-
go, tudi z mnogo požrtvovalnosti in zaresnega truda. Toda mi vsi tako
opravljamo mnoga druga, tretja in četrta dela, ne pa tistih prvih, prvot
nih. In prav zato cerkev ne opravlja odločilnega. Praznujemo, reprezen-
tiramo, skrbimo za mladino, za socialno pomoč in blaginjo, izvajamo
protiateistično propagando. Toda ali opravljamo tista prvotna dela, ki
so odločilna za vse? Ali ljubimo Boga in brate s tisto prvo, strastno go-
rečo ljubeznijo, ki tvega vse – razen Boga?
Ura naše cerkve se je približala. Bog je bil dolgo potrpežljiv. Za samo
uro ne vemo. Vsak trenutek lahko pride nad nas in vse pomete. Povsod
je nemir. Bog se je že poslužil najbolj čudnih orodij za svoje rušilno
delo. Zgodba o razrušenju Jeruzalema po nevernikih nam začenja pos-
tajati po svojem pomenu strašno blizka. Danes ni čas za velike besede
o potrebnih junaških dejanjih ob takem zlomu. Kakorkoli bo prišlo –
Bog bodi Gospod.
Bomo obstali, bomo prestali, bomo zmogli verovati do konca?
Bodočnost nas navdaja s strahom. Toda Božja obljuba nas tolaži. Blažen,
kdor je k njej poklican.
193
