Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 56
razprave, študije
so konfesionalni konflikti zgubili svojo dinamiko. Malce zajedljivo, a
ustrezno, bi bilo pripomniti, da so Habsburžane k popuščanju silile tudi
finančne stiske. Vojaške enote iz habsburških dežel so se zato bojevale
skupaj s četami iz cesarstva, ki so bile že od 16. stoletja dalje sestavljene
konfesionalno paritetno. Kljub protireformaciji so tako v habsburško
službo prišli tudi evangeličanski vojaki in včasih dosegli vodilne polo-
žaje. Evangeličansko cerkveno zgodovinopisje je na to dejstvo že zgo-
daj opozorilo.2
Dober primer za to je Friedrich Heinrich von Seckendorff (1673–
1763). Ob novem izbruhu vojne s Turki je bil na željo princa Evgena
(1663–1736) leta 1714 povabljen v cesarsko službo in hitro napredoval
kot oficir in diplomat kljub svoji evangeličanski veroizpovedi. Njegov
primer pa pokaže tudi meje te odprtosti. Princ Evgen ga je malo pred
smrtjo, leta 1736, predlagal za svojega naslednika, »če se odpove svoji re-
ligiji« (Dauber 2007, 145). Dvorni vojni svet se z njegovim imenovanjem
za vrhovnega poveljnika cesarske vojske ni strinjal – nenazadnje zaradi
konfesionalne pripadnosti. Ko je bil Seckendorff na predstavitvi pri ce-
sarju Karlu VI. (1685–1740), je ta od njega naravnost zahteval, da posta-
ne katoličan, kar pa je johanitski vitez Seckendorff odklonil, sklicujoč
se na svojo zvestobo evangeličanskemu nauku.
Dober vpogled v razmere v vojski ponuja poročilo hannovrskega
poslanika Johanna Basiliusa Küchelbeckerja (1697–1757) na dunajskem
dvoru iz leta 1730:
Kar zadeva religijo, se tukaj ne razpravlja, ali je nek oficir ali vojak
katoliški ali protestantski, če je sicer častivreden možak. Zato v cesarski
vojski ne najdemo le mnogo oficirjev in vojakov, temveč tudi polkovni-
ke in generale, ki niso rimskokatoliški, a so poznani po svoji sposobnosti.
(Küchelbecker 1730, 276)
Vsekakor pa v vojski ni bila dovoljena evangeličanska duhovna oskr-
ba [Seelsorge] (Tepperberg 1996, 132). Do kratkotrajnega koraka nazaj je
prišlo pod vplivom vicekanclerja v avstrijski državni pisarni Johanna
2 Iz starejšega zgodovinopisja naj opozorim na: Trautenberger 1901, 205–8; Loesche
1911, 783; Stökl 1953, 245. Glej tudi Hanak [1971/1972] 1974, 31–34.
54
so konfesionalni konflikti zgubili svojo dinamiko. Malce zajedljivo, a
ustrezno, bi bilo pripomniti, da so Habsburžane k popuščanju silile tudi
finančne stiske. Vojaške enote iz habsburških dežel so se zato bojevale
skupaj s četami iz cesarstva, ki so bile že od 16. stoletja dalje sestavljene
konfesionalno paritetno. Kljub protireformaciji so tako v habsburško
službo prišli tudi evangeličanski vojaki in včasih dosegli vodilne polo-
žaje. Evangeličansko cerkveno zgodovinopisje je na to dejstvo že zgo-
daj opozorilo.2
Dober primer za to je Friedrich Heinrich von Seckendorff (1673–
1763). Ob novem izbruhu vojne s Turki je bil na željo princa Evgena
(1663–1736) leta 1714 povabljen v cesarsko službo in hitro napredoval
kot oficir in diplomat kljub svoji evangeličanski veroizpovedi. Njegov
primer pa pokaže tudi meje te odprtosti. Princ Evgen ga je malo pred
smrtjo, leta 1736, predlagal za svojega naslednika, »če se odpove svoji re-
ligiji« (Dauber 2007, 145). Dvorni vojni svet se z njegovim imenovanjem
za vrhovnega poveljnika cesarske vojske ni strinjal – nenazadnje zaradi
konfesionalne pripadnosti. Ko je bil Seckendorff na predstavitvi pri ce-
sarju Karlu VI. (1685–1740), je ta od njega naravnost zahteval, da posta-
ne katoličan, kar pa je johanitski vitez Seckendorff odklonil, sklicujoč
se na svojo zvestobo evangeličanskemu nauku.
Dober vpogled v razmere v vojski ponuja poročilo hannovrskega
poslanika Johanna Basiliusa Küchelbeckerja (1697–1757) na dunajskem
dvoru iz leta 1730:
Kar zadeva religijo, se tukaj ne razpravlja, ali je nek oficir ali vojak
katoliški ali protestantski, če je sicer častivreden možak. Zato v cesarski
vojski ne najdemo le mnogo oficirjev in vojakov, temveč tudi polkovni-
ke in generale, ki niso rimskokatoliški, a so poznani po svoji sposobnosti.
(Küchelbecker 1730, 276)
Vsekakor pa v vojski ni bila dovoljena evangeličanska duhovna oskr-
ba [Seelsorge] (Tepperberg 1996, 132). Do kratkotrajnega koraka nazaj je
prišlo pod vplivom vicekanclerja v avstrijski državni pisarni Johanna
2 Iz starejšega zgodovinopisja naj opozorim na: Trautenberger 1901, 205–8; Loesche
1911, 783; Stökl 1953, 245. Glej tudi Hanak [1971/1972] 1974, 31–34.
54
