Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 60
razprave, študije
z adnjem času zelo povečalo, potem ko so bili mnogi evangeličanski Prusi
sprejeti v tukajšnje službe (Chemnitz 1761, 10).
Chemnitz je tudi prepričljivo opisal konkretno božjo službo s sveto ve-
čerjo za pripadnike vojske (1761, 23–24).
Tu je omenjeno še drugo dejstvo, ki je bilo v ozadju nadkonfesional-
nih opredelitev Vojaškega reda Marije Terezije. Med šlezijskimi vojna-
mi so bili zajeti številni pruski oficirji in vojaki. Avstrijska vojska je po
eni strani potrebovala popolnitev moštva zaradi vojnih izgub, po dru-
gi strani pa je bilo pri reformiranju avstrijske vojske nadvse dobrodoš-
lo strokovno znanje ene najuspešnejših armad tistega časa. Prizadevali
so si torej, da bi v avstrijsko službo sprejeli pruske oficirje in vojake, ne
glede na njihovo veroizpoved.
Konfesionalni konflikti naj ne bi imeli več mesta v oboroženih silah
avstrijske države, čeprav je bila ta sicer še kako povezana s Katoliško
cerkvijo. Ta drža je bila tudi v ozadju drugih glavnih službenih predpi-
sov 18 stoletja. Pravilnik za celotno cesarsko in kraljevo pehoto iz leta 1769,
ki ga je oskrbel feldmaršal Franz Moritz von Lacy (1725–1801) (Kotasek
1956, 96–106), zelo jasno povzema stališče o konfesionalnih zadevah:
O religiji naj se nikdar ne govori, zato pa toliko bolj živi v skladu z njo; z
najstrožjo in neizogibno kaznijo je prepovedano vse, kar bi lahko bilo po-
vod za sovražnost med pripadniki različnih ver. (Kotasek 1956, 60)
Vendar je bilo v oboroženih silah odločno prepovedano vse, kar bi
lahko dajalo vtis javnega prakticiranja vere. Tako je bil leta 1774 po
klican na odgovornost pred dvorni vojni svet reformirani pastor iz
Sedmograške, pristojni vojaški poveljnik pa okaran, ker je pastor ob
iskal nekega vojaka v kasarni. Evangeličanska duhovna oskrba v kasar-
ni bi pomenila, da je evangeličansko bogoslužje vsaj delno prestopilo iz
zasebnosti v javno sfero (Tepperberg 1996, 133).
Številni dogodki v sferi verske politike Marije Terezije kažejo, da je
bila zgodnja religiozna toleranca omejena na oborožene sile in ni vel
jala za državo kot celoto. Še leta 1776 so bile iz konfesionalnih razlo-
gov na zahtevo Marije Terezije (in proti volji njenega sina in sovladar-
58
z adnjem času zelo povečalo, potem ko so bili mnogi evangeličanski Prusi
sprejeti v tukajšnje službe (Chemnitz 1761, 10).
Chemnitz je tudi prepričljivo opisal konkretno božjo službo s sveto ve-
čerjo za pripadnike vojske (1761, 23–24).
Tu je omenjeno še drugo dejstvo, ki je bilo v ozadju nadkonfesional-
nih opredelitev Vojaškega reda Marije Terezije. Med šlezijskimi vojna-
mi so bili zajeti številni pruski oficirji in vojaki. Avstrijska vojska je po
eni strani potrebovala popolnitev moštva zaradi vojnih izgub, po dru-
gi strani pa je bilo pri reformiranju avstrijske vojske nadvse dobrodoš-
lo strokovno znanje ene najuspešnejših armad tistega časa. Prizadevali
so si torej, da bi v avstrijsko službo sprejeli pruske oficirje in vojake, ne
glede na njihovo veroizpoved.
Konfesionalni konflikti naj ne bi imeli več mesta v oboroženih silah
avstrijske države, čeprav je bila ta sicer še kako povezana s Katoliško
cerkvijo. Ta drža je bila tudi v ozadju drugih glavnih službenih predpi-
sov 18 stoletja. Pravilnik za celotno cesarsko in kraljevo pehoto iz leta 1769,
ki ga je oskrbel feldmaršal Franz Moritz von Lacy (1725–1801) (Kotasek
1956, 96–106), zelo jasno povzema stališče o konfesionalnih zadevah:
O religiji naj se nikdar ne govori, zato pa toliko bolj živi v skladu z njo; z
najstrožjo in neizogibno kaznijo je prepovedano vse, kar bi lahko bilo po-
vod za sovražnost med pripadniki različnih ver. (Kotasek 1956, 60)
Vendar je bilo v oboroženih silah odločno prepovedano vse, kar bi
lahko dajalo vtis javnega prakticiranja vere. Tako je bil leta 1774 po
klican na odgovornost pred dvorni vojni svet reformirani pastor iz
Sedmograške, pristojni vojaški poveljnik pa okaran, ker je pastor ob
iskal nekega vojaka v kasarni. Evangeličanska duhovna oskrba v kasar-
ni bi pomenila, da je evangeličansko bogoslužje vsaj delno prestopilo iz
zasebnosti v javno sfero (Tepperberg 1996, 133).
Številni dogodki v sferi verske politike Marije Terezije kažejo, da je
bila zgodnja religiozna toleranca omejena na oborožene sile in ni vel
jala za državo kot celoto. Še leta 1776 so bile iz konfesionalnih razlo-
gov na zahtevo Marije Terezije (in proti volji njenega sina in sovladar-
58
