Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 57
karl-reinhart trauner
Christopha von Bartensteina (1689–1767), ki je bil luteran, a je leta 1715
prestopil v katolištvo. Že leto dni po smrti princa Evgena so bili odslov-
ljeni vsi evangeličanski poveljniki v avstrijski službi. Položaj se je spet
spremenil po letu 1765, ko je Jožef II. postal sovladar in prevzel skrb za
vodenje vojaških zadev (Hanak [1971/1972] 1974, 32, 35). Velik vpliv je
imel tudi izgon jezuitov iz habsburškega cesarstva po letu 1773 (potem
ko je papež Klemen XIV. julija 1773 ukinil jezuitski red3). Jezuiti so bili
pogosto vladarjevi spovedniki in hkrati voditelji dušnopastirske službe
v vojski (Hanak [1971/1972] 1974, 36).
Spoznanje, da so vojaške sposobnosti, značaj in osebne kreposti v
oboroženih silah pomembnejše od konfesionalne pripadnosti, se je v
njih vedno bolj uveljavljalo.4 V tem smislu je bila razumljena tudi na-
loga, »napravite mi iz njih sposobne oficirje in poštene može«, ki jo
je dala Marija Terezija (1717–1780) ob ustanovitvi Terezijanske vojaš
ke akademije v Dunajskem Novem mestu njenemu prvemu koman-
dantu, feldmaršalu Leopoldu Josephu von Daunu (1705–1766).5 Tako se
je v vojski že zgodaj oblikovala svojevrstna simbioza med strpnostjo
do državne strpnosti in patriotizmom z deloma kar otroškim čaščen
jem vladarja; ta simbioza je bila tipična za protestantizem 19. stoletja.
(Schwarz 2016/17)
Služenje v vojaški enoti
Tak razvoj je odločilno vplival tudi na življenje v vojaški enoti. V 18.
stoletju ni bil več v ospredju konflikt z Osmanskim cesarstvom, ampak
vprašanje, kako zagotoviti stabilnost habsburškega imperija po smrti
Karla VI. leta 1740. Cesar ni imel moških potomcev in njegova hči se je
morala bojevati za uveljavitev svoje dediščine. V avstrijski nasledstveni
vojni 1740–1748 so si Wittelbachi lastili habsburške dežele, Friderik II.
Pruski (1712–1786) pa je leta 1740 vkorakal v Šlezijo. Prva (1740–1742) in
3 Red je ponovno dopustil papež Pij VII. (1742–1823) leta 1814.
4 Za celotno področje glej med drugim Shek Brnardić 2010.
5 Za zgodnjo zgodovino akademije glej Leitner von Leitnertreu 1852, 190–239.
55
Christopha von Bartensteina (1689–1767), ki je bil luteran, a je leta 1715
prestopil v katolištvo. Že leto dni po smrti princa Evgena so bili odslov-
ljeni vsi evangeličanski poveljniki v avstrijski službi. Položaj se je spet
spremenil po letu 1765, ko je Jožef II. postal sovladar in prevzel skrb za
vodenje vojaških zadev (Hanak [1971/1972] 1974, 32, 35). Velik vpliv je
imel tudi izgon jezuitov iz habsburškega cesarstva po letu 1773 (potem
ko je papež Klemen XIV. julija 1773 ukinil jezuitski red3). Jezuiti so bili
pogosto vladarjevi spovedniki in hkrati voditelji dušnopastirske službe
v vojski (Hanak [1971/1972] 1974, 36).
Spoznanje, da so vojaške sposobnosti, značaj in osebne kreposti v
oboroženih silah pomembnejše od konfesionalne pripadnosti, se je v
njih vedno bolj uveljavljalo.4 V tem smislu je bila razumljena tudi na-
loga, »napravite mi iz njih sposobne oficirje in poštene može«, ki jo
je dala Marija Terezija (1717–1780) ob ustanovitvi Terezijanske vojaš
ke akademije v Dunajskem Novem mestu njenemu prvemu koman-
dantu, feldmaršalu Leopoldu Josephu von Daunu (1705–1766).5 Tako se
je v vojski že zgodaj oblikovala svojevrstna simbioza med strpnostjo
do državne strpnosti in patriotizmom z deloma kar otroškim čaščen
jem vladarja; ta simbioza je bila tipična za protestantizem 19. stoletja.
(Schwarz 2016/17)
Služenje v vojaški enoti
Tak razvoj je odločilno vplival tudi na življenje v vojaški enoti. V 18.
stoletju ni bil več v ospredju konflikt z Osmanskim cesarstvom, ampak
vprašanje, kako zagotoviti stabilnost habsburškega imperija po smrti
Karla VI. leta 1740. Cesar ni imel moških potomcev in njegova hči se je
morala bojevati za uveljavitev svoje dediščine. V avstrijski nasledstveni
vojni 1740–1748 so si Wittelbachi lastili habsburške dežele, Friderik II.
Pruski (1712–1786) pa je leta 1740 vkorakal v Šlezijo. Prva (1740–1742) in
3 Red je ponovno dopustil papež Pij VII. (1742–1823) leta 1814.
4 Za celotno področje glej med drugim Shek Brnardić 2010.
5 Za zgodnjo zgodovino akademije glej Leitner von Leitnertreu 1852, 190–239.
55
