Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 137
jasmin koso
Delitve v anglikanstvu
Najprej moram spomniti, da obstoje v anglikanstvu (kot včasih tudi
v drugih tradicijah) tri različna pojmovanja doktrine in liturgične prak
se, ki se poimenujejo visoka, nizka in široka cerkev (High, Low and Broad
Church).
Visoka cerkev je najpomembnejša veja anglikanstva, s poudarjenim
pomenom zakramentalnosti in liturgične prakse. Pripadniki te veje so
v zgodovini anglikanstva težili k povratku k srednjeveškim doktrinam
in praksam. Nizka cerkev je najbolj reformatorska in teološko najbliž-
ja reformirani (kalvinistični) ortodoksnosti in evangelikalizmu. Široka
cerkev je najmlajša veja anglikanizma z liberalno in kritično teološko
usmerjenostjo.
V današnjem času je razlika med visoko in nizko cerkvijo vse manj
pomembna, posebej v okviru reformiranega episkopalizma, ki hkrati
neguje reformirano evangelikalno teologijo in visoko liturgično prak
so, kot je bilo to v klasičnem anglikanstvu oziroma v času angleške re-
formacije. (prim. Boisset 1999, 228–30)
Puritanci in traktarijanci
Spomnil bi na dve nasprotni in skrajni gibanji v anglikanstvu.
Puritanci so pripadniki reformnega gibanja v angleškem protestan-
tizmu, ki je nastalo okrog leta 1560 s ciljem, da dokonča reformacijo in
Cerkev »očisti« še zadnjih sledi katolicizma. Cerkvi so hoteli vrniti njeno
evangeljsko čistost, vzpostaviti izvorno biblijsko Cerkev, zavreči vse ka-
toliške sestavine (obrede, liturgijsko nošo), strogo spoštovati nedeljo, na-
mesto episkopalne uvesti prezbiterialno ureditev. Ker se niso priključili
leta 1559 osnovani Anglikanski cerkvi, so jih imenovali »disidenti« (dis-
senters). S Cromwellovo zmago v državljanski vojni so politično prevla-
dali in poizkušali radikalno spremeniti cerkvene in družbene razmere
(ukinitev škofovstva, izgon anglikanske duhovščine pa tudi odstrani-
tev orgel v cerkvi in zaprtje gledališč). Sčasoma so se različne puritan-
ske struje organizirale v samostojne cerkve in skupnosti (prezbiterijanci,
135
Delitve v anglikanstvu
Najprej moram spomniti, da obstoje v anglikanstvu (kot včasih tudi
v drugih tradicijah) tri različna pojmovanja doktrine in liturgične prak
se, ki se poimenujejo visoka, nizka in široka cerkev (High, Low and Broad
Church).
Visoka cerkev je najpomembnejša veja anglikanstva, s poudarjenim
pomenom zakramentalnosti in liturgične prakse. Pripadniki te veje so
v zgodovini anglikanstva težili k povratku k srednjeveškim doktrinam
in praksam. Nizka cerkev je najbolj reformatorska in teološko najbliž-
ja reformirani (kalvinistični) ortodoksnosti in evangelikalizmu. Široka
cerkev je najmlajša veja anglikanizma z liberalno in kritično teološko
usmerjenostjo.
V današnjem času je razlika med visoko in nizko cerkvijo vse manj
pomembna, posebej v okviru reformiranega episkopalizma, ki hkrati
neguje reformirano evangelikalno teologijo in visoko liturgično prak
so, kot je bilo to v klasičnem anglikanstvu oziroma v času angleške re-
formacije. (prim. Boisset 1999, 228–30)
Puritanci in traktarijanci
Spomnil bi na dve nasprotni in skrajni gibanji v anglikanstvu.
Puritanci so pripadniki reformnega gibanja v angleškem protestan-
tizmu, ki je nastalo okrog leta 1560 s ciljem, da dokonča reformacijo in
Cerkev »očisti« še zadnjih sledi katolicizma. Cerkvi so hoteli vrniti njeno
evangeljsko čistost, vzpostaviti izvorno biblijsko Cerkev, zavreči vse ka-
toliške sestavine (obrede, liturgijsko nošo), strogo spoštovati nedeljo, na-
mesto episkopalne uvesti prezbiterialno ureditev. Ker se niso priključili
leta 1559 osnovani Anglikanski cerkvi, so jih imenovali »disidenti« (dis-
senters). S Cromwellovo zmago v državljanski vojni so politično prevla-
dali in poizkušali radikalno spremeniti cerkvene in družbene razmere
(ukinitev škofovstva, izgon anglikanske duhovščine pa tudi odstrani-
tev orgel v cerkvi in zaprtje gledališč). Sčasoma so se različne puritan-
ske struje organizirale v samostojne cerkve in skupnosti (prezbiterijanci,
135
