Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 135
jasmin koso

Angleška reformacija je bila – v tipičnem angleškem stilu – bolj umir-
jena v primerjavi z reformacijo na kontinentu. Mogoče je reči, da je
Angleška cerkev na nek način ohranila več katoliške dediščine, na pri-
mer z ohranitvijo škofov in stare liturgije. (prim. Erlandson 2011a) Druge
tradicije, ki so izšle iz reformacije, niso le očistile srednjeveške Cerkve
napak in zlorab,2 temveč so zavrgle tudi marsikaj, kar je bilo del trajne-
ga in neprekinjenega verovanja in ravnanja Cerkve že od najzgodnejših
stoletij (čeprav sta Calvin in Luther še brala cerkvene očete in v glavnem
spoštovala katoliško vero v njeni relativni polnosti).

Kako razložiti dejstvo, da je angleška reformacija izbrala oboje: da
odstrani napake in zlorabe Rimskokatoliške cerkve in hkrati ohrani
mnogo tega, kar se je učilo in prakticiralo v zgodnji Cerkvi? Mnoge
tradicije, ki so izšle iz reformacije, so sčasoma vse bolj upoštevale samo
Biblijo kot edino avtoriteto in izvor apostolskega nauka; anglikanstvo
je, nasprotno, še naprej upoštevalo tudi verovanja zgodnje Cerkve in z
veliko pozornostjo bralo spise zgodnjih cerkvenih očetov.

Ko/ker so brali Biblijo izolirano, zunaj njenega zgodovinskega kon-
teksta in brez katoliškega izročila cerkve, so mnogi kristjani začeli nje-
no vsebino na mnogih področjih tolmačiti v nasprotju s tem, kar je ved-
no učila Cerkev. Če na primer izhajate iz ideje, da boste verovali samo
tisto, kar se lahko dokaže iz Svetega pisma z neposrednim/dobesednim
branjem, potem boste prišli do drugačnih verovanj, kot če Pismo berete
tipološko, skozi teologijo zaveze in v okviru neprekinjene cerkvene tra-
dicije tolmačenja (apostolske vere). Anglikanska Church of England se
je odločila, da bo ohranila škofe (episkopalno ureditev), močan pouda-
rek na Cerkvi in na Kristusovi navzočnosti v evharistiji (čeprav zavrača

2 Zakaj je katoliška vera potrebovala reformacijo 16. stoletja? Kratek, a pravilen
odgovor je, da je bila srednjeveška Rimskokatoliška cerkev (v 16. stoletju iden-
tična z zahodnim krščanstvom) obremenjena z vrsto napak, zlorab in korupci-
je. Reformna gibanja so bila v tej cerkvi že prej, toda nihče ni imel ustrezne moči
ali interesa, da bi jo očistil teh napak in zlorab. Na kratko lahko omenimo neka-
tere od njih: zloraba papeške moči in njene zahteve, klerikalno poviševanje na
škodo laikov, liturgija v jeziku, ki ga ljudje niso mogli razumeti, zgrešen nauk o
Božji milosti in zakramentih, obhajilo, ki je bilo dejansko ljudstvu odvzeto. (prim.
Erlandson 2011a)

133
   130   131   132   133   134   135   136   137   138   139   140