Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 136
študijski večeri
transsubstanciacijo), krst otrok in staro liturgijo. Čeprav priznava svojo
reformacijo in svojo protestantsko dediščino, je tako anglikanstvo ohra-
nilo tudi osnovno katoliško identiteto. (prim. Erlandson 2011a)
Povzetek: kaj vse naredi anglikance za anglikance
Za klasično anglikanstvo so ključne sestavine anglikanske identitete
vrhovna avtoriteta Svetega pisma, episkopalna ureditev cerkve, verska
načela, zapisana v Devetintridesetih členih vere, ter liturgija v skladu s
Knjigo skupnih molitev.
Morda je najpomembnejša sestavina prav liturgična in molit-
vena praksa v skladu s Knjigo skupnih molitev, ki je v soglasju z
Devetintridesetimi členi vere. Ti členi seveda omogočajo natančnejšo
interpretacijo krščanske doktrine kot liturgija. Toda ključna perspekti-
va za razumevanje načel vere je skupno cerkveno čaščenje. Anglikanci
so svojo vero vedno izpovedovali v liturgiji in preko nje. To v splošnem
sicer velja za vse krščanske skupnosti. Krščanska cerkev je srž svoje vere
vedno izražala preko liturgije in molitve. Zato anglikanci pogosto spo-
minjajo: lex credendi lex orandi est, zakon molitve je zakon verovanja.
To, kar verujemo, izražamo preko liturgije in molitve. Toda gotovo vel
ja tudi obrnjeno: naše bogoslužje in molitve oblikujejo, obnavljajo in
usmerjajo našo vero in duhovnost.
Nekateri člani Anglikanske skupnosti menijo – ekskluzivistično –,
da je za anglikansko identiteto pomembno prav članstvo v tej skupnos-
ti in povezanost z nadškofom Canterburyja. Mi menimo, da tako sta-
lišče ni verodostojno in zanesljivo, saj je bila Anglikanska skupnost v
preteklosti že soočena z zlomom in razpadom. Neka cerkev je lahko ang
likanska, čeprav ni članica Anglikanske skupnosti. Prav tako je lahko
po izvoru in izročilu povsem anglikanska, čeprav ni v skupnosti z nad-
škofom Canterburyja.3
3 Tako tudi na uradni strani same Anglikanske skupnosti, kjer je ta razlaga uvodno
pojasnilo k seznamu Anglikanskih cerkva, ki niso članice Anglikanske skupnos-
ti, vendar se jim ne odreka ne cerkvenost ne »anglikanskost« (Not s. d.).
134
transsubstanciacijo), krst otrok in staro liturgijo. Čeprav priznava svojo
reformacijo in svojo protestantsko dediščino, je tako anglikanstvo ohra-
nilo tudi osnovno katoliško identiteto. (prim. Erlandson 2011a)
Povzetek: kaj vse naredi anglikance za anglikance
Za klasično anglikanstvo so ključne sestavine anglikanske identitete
vrhovna avtoriteta Svetega pisma, episkopalna ureditev cerkve, verska
načela, zapisana v Devetintridesetih členih vere, ter liturgija v skladu s
Knjigo skupnih molitev.
Morda je najpomembnejša sestavina prav liturgična in molit-
vena praksa v skladu s Knjigo skupnih molitev, ki je v soglasju z
Devetintridesetimi členi vere. Ti členi seveda omogočajo natančnejšo
interpretacijo krščanske doktrine kot liturgija. Toda ključna perspekti-
va za razumevanje načel vere je skupno cerkveno čaščenje. Anglikanci
so svojo vero vedno izpovedovali v liturgiji in preko nje. To v splošnem
sicer velja za vse krščanske skupnosti. Krščanska cerkev je srž svoje vere
vedno izražala preko liturgije in molitve. Zato anglikanci pogosto spo-
minjajo: lex credendi lex orandi est, zakon molitve je zakon verovanja.
To, kar verujemo, izražamo preko liturgije in molitve. Toda gotovo vel
ja tudi obrnjeno: naše bogoslužje in molitve oblikujejo, obnavljajo in
usmerjajo našo vero in duhovnost.
Nekateri člani Anglikanske skupnosti menijo – ekskluzivistično –,
da je za anglikansko identiteto pomembno prav članstvo v tej skupnos-
ti in povezanost z nadškofom Canterburyja. Mi menimo, da tako sta-
lišče ni verodostojno in zanesljivo, saj je bila Anglikanska skupnost v
preteklosti že soočena z zlomom in razpadom. Neka cerkev je lahko ang
likanska, čeprav ni članica Anglikanske skupnosti. Prav tako je lahko
po izvoru in izročilu povsem anglikanska, čeprav ni v skupnosti z nad-
škofom Canterburyja.3
3 Tako tudi na uradni strani same Anglikanske skupnosti, kjer je ta razlaga uvodno
pojasnilo k seznamu Anglikanskih cerkva, ki niso članice Anglikanske skupnos-
ti, vendar se jim ne odreka ne cerkvenost ne »anglikanskost« (Not s. d.).
134
