Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 139
jasmin koso

veri v Kristusa, braniti integriteto Svetega pisma ter ohraniti obrednik
Thomasa Cranmerja, nadškofa, ki je umrl kot mučenec prav zaradi
zavračanja nekaterih novotarij rimskokatoliške doktrine, ki so nasta-
le v srednjem veku. (Declaration 1873).

Duhovnik protestantske episkopalne cerkve William Augustus
Muhlenberg je poizkušal probleme, kot so jih videli evangelikalci v 19.
stoletju, zgoščeno predstaviti v kasneje poimenovani Muhlenbergovi spo-
menici. Muhlenberg je bil tudi sam evangelikalec, ki je ekumensko tesno
sodeloval s Starokatoliško cerkvijo. Bil je »človek evangelija« iz »visoke«
cerkve, ki je pojasnjeval, zakaj nekateri evangeljski kristjani njegovega
časa negujejo neke liturgične prakse in se združujejo okrog starih re-
formiranih katoliških resnic. Čeprav sam nikdar ni postal reformirani
episkopalec, je novoustanovljena Reformirana episkopalna cerkev do-
dobra uporabila njegova stališča. V drugi četrtini 19. stoletja so nekate-
ri člani Protestantske episkopalne cerkve presodili, da se je njihova lju-
ba cerkev tako dramatično spremenila, da jim ne ostane drugega, kot
da ohranijo »staro« Cerkev z oblikovanjem nove denominacije4 (torej ne
druge Cerkve). Zato je leta 1873 Georg David Cummins, pomožni škof
Kentuckyja v Protestantski episkopalni cerkvi, postal škof-ustanovitelj
Reformirane episkopalne cerkve v prepričanju, da mora ohraniti in na-
daljevati prakso »stare« Cerkve. S tem se je v REC ohranilo nasledstvo
posvetitve/umestitve vse do danes. (Declaration 1873).

4 Beseda »denominacija« se pojavi okrog leta 1740 v zgodnjih letih evangeljskega
prebujenja, ki sta ga vodila John Wesley in George Whitefield. V protestantizmu
in reformacijskih cerkvah označuje skupino krščanskih skupnosti, ki jih združu-
jejo skupne teološke in organizacijske sestavine. Pojem lahko označuje skupnos-
ti, ki so se organizacijsko grupirale na temelju skupnih poudarkov v nauku (ki jih
razlikujejo od drugih), ali cerkve, ki majo sicer v osnovi isto veroizpoved in tradi-
cijo, toda različno jurisdikcijo pri upravljanju. Pojem denominacije na žalost izra-
ža protestantsko nagnjenje k neenotnosti in delitvam in v tej obliki ni bil poznan
v zgodnji Cerkvi. Po Jambreku pa je tudi nasprotje pojma sekta/sektaštvo. Sekta
si prisvaja avtoriteto Jezusa Kristusa, veruje, da je samo ona resnično Kristusovo
Telo, da vsa resnica pripada samo njej in nikomur drugemu. Sekta je izključujoča,
denominacija ni. »Denominacija« predpostavlja, da je posebej poimenovana (de-
nominirana) skupnost/skupina del večje celote – Cerkve –, ki ji pripadajo vse de-
nominacije. (Jambrek 2003, 19)

137
   134   135   136   137   138   139   140   141   142   143   144