Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 134
študijski večeri
Obstaja pa še en izvor katolicitete, v katerem se je ohranila katoli-
ška vera: to je stara liturgija! Zgodnje liturgije nam ne nudijo le védenja
o tem, kako je zgodnja Cerkev častila Boga, temveč tudi o tem, kako je
razumela neke stvari. Pri liturgiji ne gre samo za čaščenje, temveč tudi
za duhovnost in teologijo.
Prav to ohranjanje apostolske vere v doktrini, ureditvi in liturgiji –
ki jo je varovala zgodnja Cerkev – je katoliški ideal, na katerem temelji
reformirani katoliški značaj anglikanstva. Čeprav ima neke svoje poseb-
nosti, je temeljna opredelitev in značilnost anglikanstva, da je naslednik
in varuh ene, apostolske in katoliške vere zgodnje Cerkve (različno in-
kulturirane v različnih obdobjih in kulturah). (prim. Erlandson 2011b;
McGrath 2006, 46–47)
Reformirani vidik
Če je anglikanstvo dejansko reformirano katolištvo, kaj je z njego-
vim reformiranim vidikom?
Sveto pismo je navdihnjeno in nezmotljivo, toda Cerkev in ljudje v
njej to niso. Katoliška vera zgodnje Cerkve se je v zgodovini soočala z
različnimi izzivi z različnih strani, zato mora biti katoliciteta vedno od-
prta za delo Svetega Duha pri reformiranju Cerkve, kadar se je ta skva-
rila ali zašla v zmote. Tudi na velike ekumenske koncile lahko gledamo
kot na reformno, prenovitveno gibanje v Cerkvi. V času koncilov (po-
sebej v 4. in 5. stoletju) so se v zvezi s ključnimi doktrinami namnoži-
le herezije in koncili so bili sklicani prav zaradi soočenja z njimi. (prim.
Erlandson 2011a)
Reformacijsko gibanje, ki ga večina od nas najbolje pozna, je seve-
da protestantska reformacija 16. stoletja. Govoriti o eni sami reformaciji
ni povsem ustrezno. Pravilneje je govoriti o nizu povezanih reformacij:
ena je potekala pod Luthrovim vodstvom v Nemčiji in drugod; sorod
na, a tudi različna po obliki se je dogajala pod Calvinovim vodstvom
v Ženevi, s Zwinglijem v Švici, pod vodstvom Thomasa Cranmerja in
angleške države v Angliji.
132
Obstaja pa še en izvor katolicitete, v katerem se je ohranila katoli-
ška vera: to je stara liturgija! Zgodnje liturgije nam ne nudijo le védenja
o tem, kako je zgodnja Cerkev častila Boga, temveč tudi o tem, kako je
razumela neke stvari. Pri liturgiji ne gre samo za čaščenje, temveč tudi
za duhovnost in teologijo.
Prav to ohranjanje apostolske vere v doktrini, ureditvi in liturgiji –
ki jo je varovala zgodnja Cerkev – je katoliški ideal, na katerem temelji
reformirani katoliški značaj anglikanstva. Čeprav ima neke svoje poseb-
nosti, je temeljna opredelitev in značilnost anglikanstva, da je naslednik
in varuh ene, apostolske in katoliške vere zgodnje Cerkve (različno in-
kulturirane v različnih obdobjih in kulturah). (prim. Erlandson 2011b;
McGrath 2006, 46–47)
Reformirani vidik
Če je anglikanstvo dejansko reformirano katolištvo, kaj je z njego-
vim reformiranim vidikom?
Sveto pismo je navdihnjeno in nezmotljivo, toda Cerkev in ljudje v
njej to niso. Katoliška vera zgodnje Cerkve se je v zgodovini soočala z
različnimi izzivi z različnih strani, zato mora biti katoliciteta vedno od-
prta za delo Svetega Duha pri reformiranju Cerkve, kadar se je ta skva-
rila ali zašla v zmote. Tudi na velike ekumenske koncile lahko gledamo
kot na reformno, prenovitveno gibanje v Cerkvi. V času koncilov (po-
sebej v 4. in 5. stoletju) so se v zvezi s ključnimi doktrinami namnoži-
le herezije in koncili so bili sklicani prav zaradi soočenja z njimi. (prim.
Erlandson 2011a)
Reformacijsko gibanje, ki ga večina od nas najbolje pozna, je seve-
da protestantska reformacija 16. stoletja. Govoriti o eni sami reformaciji
ni povsem ustrezno. Pravilneje je govoriti o nizu povezanih reformacij:
ena je potekala pod Luthrovim vodstvom v Nemčiji in drugod; sorod
na, a tudi različna po obliki se je dogajala pod Calvinovim vodstvom
v Ženevi, s Zwinglijem v Švici, pod vodstvom Thomasa Cranmerja in
angleške države v Angliji.
132
