Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 133
jasmin koso
Anglikanstvo je torej katoliška vera oziroma prizadevanje, da se oh-
rani vera, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej (Jud 1,3). Kje lahko
najdemo to katoliško vero? Predvsem v Svetem pismu Stare in Nove za-
veze. Nova zaveza je pričevanje apostolske vere prvega stoletja, ohranje-
ne prvenstveno v pisni obliki evangelijev in poslanic apostolov. Samo
Sveto pismo je zapisana Božja beseda, navdihnjena in najvišja avtorite-
ta tega, kar kristjani verujejo, ter vsebuje vse, kar je potrebno za odreše-
nje. (McGrath 2006, 46–47)
Toda Biblijo je vedno treba tudi tolmačiti, in odtod vprašanje, kdo je
pristojen za to. Najboljši in pravi odgovor je »Cerkev« (ki pa mora biti
seveda tudi sama opredeljena). Del katoliške vere so nujno tudi določe-
na avtoritativna tolmačenja Svetega pisma: predvsem veroizpovedi (ned-
vomno Apostolska in Nicejsko-carigrajska) in prvi štirje (po nekaterih
pa prvih sedem) ekumenski koncili. Čeprav nimajo enake avtoritete kot
Biblija, so njena avtoritativna tolmačenja in povzetki ter so zato katoli-
ški – se pravi po naravi apostolski in univerzalni.
Marsikaj v doktrini, ureditvi in bogoslužju ni takoj razvidno in jas-
no po samem Svetem pismu. Večkrat se pojavijo problemi, ki so zunaj
tega, o čemer govore Biblija, veroizpovedi in koncili. Na koga se še lahko
obrnemo za najboljše in najkompetentnejše tolmačenje apostolske vere
Cerkve? Odgovor je: k »cerkvenim očetom«. Čeprav niso tako navdih-
njeni kot Biblija niti nimajo take avtoritete in niso tako enotni, kot so
veroizpovedi in koncili, nam nudijo dobra pričevanja o najzgodnejših in
najuniverzalnejših verovanjih prve cerkve v zadevah, ki iz Svetega pis-
ma niso povsem jasne. Anglikanci se dosledno in vedno znova obračajo
k očetom, da bi jih oni vodili pri prizadevanju ohraniti doktrino, uredi-
tev in liturgijo zgodnje Cerkve, se pravi katoliško in apostolsko verovan
je. Če je bilo neko verovanje ali ravnanje navzoče v prvem stoletju in je
obstajalo vse do 16. stoletja (ko so bile mnoge stare prakse in verovanja
zavrženi), potem se lahko zanesemo, da gre za verovanje in ravnanje, ki
smo ju nasledili od apostolov. Ali če vprašamo drugače: za koga lahko z
večjo verjetnostjo rečemo, da ve, kaj so hoteli povedati apostoli v Bibliji
in kako so hoteli, da Cerkev živi in časti Boga – neposredni in najbližji
potomci apostolov ali tisti, ki so prišli 2.000 let kasneje?
131
Anglikanstvo je torej katoliška vera oziroma prizadevanje, da se oh-
rani vera, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej (Jud 1,3). Kje lahko
najdemo to katoliško vero? Predvsem v Svetem pismu Stare in Nove za-
veze. Nova zaveza je pričevanje apostolske vere prvega stoletja, ohranje-
ne prvenstveno v pisni obliki evangelijev in poslanic apostolov. Samo
Sveto pismo je zapisana Božja beseda, navdihnjena in najvišja avtorite-
ta tega, kar kristjani verujejo, ter vsebuje vse, kar je potrebno za odreše-
nje. (McGrath 2006, 46–47)
Toda Biblijo je vedno treba tudi tolmačiti, in odtod vprašanje, kdo je
pristojen za to. Najboljši in pravi odgovor je »Cerkev« (ki pa mora biti
seveda tudi sama opredeljena). Del katoliške vere so nujno tudi določe-
na avtoritativna tolmačenja Svetega pisma: predvsem veroizpovedi (ned-
vomno Apostolska in Nicejsko-carigrajska) in prvi štirje (po nekaterih
pa prvih sedem) ekumenski koncili. Čeprav nimajo enake avtoritete kot
Biblija, so njena avtoritativna tolmačenja in povzetki ter so zato katoli-
ški – se pravi po naravi apostolski in univerzalni.
Marsikaj v doktrini, ureditvi in bogoslužju ni takoj razvidno in jas-
no po samem Svetem pismu. Večkrat se pojavijo problemi, ki so zunaj
tega, o čemer govore Biblija, veroizpovedi in koncili. Na koga se še lahko
obrnemo za najboljše in najkompetentnejše tolmačenje apostolske vere
Cerkve? Odgovor je: k »cerkvenim očetom«. Čeprav niso tako navdih-
njeni kot Biblija niti nimajo take avtoritete in niso tako enotni, kot so
veroizpovedi in koncili, nam nudijo dobra pričevanja o najzgodnejših in
najuniverzalnejših verovanjih prve cerkve v zadevah, ki iz Svetega pis-
ma niso povsem jasne. Anglikanci se dosledno in vedno znova obračajo
k očetom, da bi jih oni vodili pri prizadevanju ohraniti doktrino, uredi-
tev in liturgijo zgodnje Cerkve, se pravi katoliško in apostolsko verovan
je. Če je bilo neko verovanje ali ravnanje navzoče v prvem stoletju in je
obstajalo vse do 16. stoletja (ko so bile mnoge stare prakse in verovanja
zavrženi), potem se lahko zanesemo, da gre za verovanje in ravnanje, ki
smo ju nasledili od apostolov. Ali če vprašamo drugače: za koga lahko z
večjo verjetnostjo rečemo, da ve, kaj so hoteli povedati apostoli v Bibliji
in kako so hoteli, da Cerkev živi in časti Boga – neposredni in najbližji
potomci apostolov ali tisti, ki so prišli 2.000 let kasneje?
131
