Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 132
študijski večeri
telji tisti, ki so se dokazali in bili izjemni. In ko odkrijemo, kaj so oni spre-
jemali, potrjevali in učili (ne samo eden ali dva, temveč vsi kot eden) –
in to odprto, pogosto in vztrajno –, potem to sprejmimo in se tega brez
zadržkov držimo.« (po Alić 2015; prim. Bettenson 1967, 84–85)
Pri tem je treba spomniti, da se je zgodnja Cerkev soočala z velikim
izzivom tako imenovane gnoze, gnostičnega gibanja (do neke mere po-
dobne sodobnemu pojavu New Agea), in je morala iskati in najti rešit-
ve, ki ji bodo omogočale, da ostane na pravi biblijski poti. Ta zgodnja
herezija, ki odmeva vse do danes, je bila v mnogočem podobna krščan-
stvu in bila zato velik izziv za zgodnje krščanske pisce. Krščanske vodi-
telje je spravljalo v obup, da so gnostični pisci svojevoljno razlagali dela
Nove zaveze. Vprašanje o pravilnosti tolmačenja Svetega pisma je bilo
tako postavljeno že zelo zgodaj.
V tem kontekstu je bilo izjemno pomembno sklicevanje na krščan-
sko izročilo (tradicija dobesedno pomeni to, kar je bilo predano in izro-
čeno naprej). Tako je Irenej Lyonski (rojen okrog leta 130) zatrjeval, da je
pravilo vere (regula fidei) navzoče v apostolski Cerkvi in kanonskih spi-
sih Biblije: Cerkev je zvesto oznanjala isti evangelij od apostolskih časov
do danes. Gnostiki take kontinuitete z zgodnjo Cerkvijo niso mogli po-
kazati in dokazati (kot tega ne morejo današnje sekte, kulti in revizio
nisti). V glavnem so razvijali nove ideje in jih prikazovali kot krščanske.
Irenej se zato sklicuje na kontinuiteto pridigarske in učiteljske službe v
Cerkvi in samih cerkvenih uslužbencev, posebno škofov.
Tudi za Tertulijana je bila tradicija zelo pomembna, saj kaže, kako
je bilo Sveto pismo sprejemano in tolmačeno v Cerkvi. Pravilno tol-
mačenje Pisma lahko po njegovem najdemo tam, kjer obstajata resnič-
na krščanska vera in disciplina. Tradicijo so zato imeli za apostolsko
nasledstvo, ki Cerkev vodi in usmerja k pravilnemu tolmačenju Pisma.
Izročilo se takrat ni imelo za nek dodaten »skriti izvor razodetja« po-
leg samega Pisma (kot se je to na žalost zgodilo kasneje). Takšno »izro-
čilo« je Irenej zavrgel kot gnostično idejo. Pač pa je bilo pojmovano kot
sredstvo, ki jamči zvestobo Cerkve apostolskemu nauku, namesto spre-
jemanja raznih (p)osebnih tolmačenj Biblije. (prim. Erlandson 2011b;
McGrath 2006, 46–47)
130
telji tisti, ki so se dokazali in bili izjemni. In ko odkrijemo, kaj so oni spre-
jemali, potrjevali in učili (ne samo eden ali dva, temveč vsi kot eden) –
in to odprto, pogosto in vztrajno –, potem to sprejmimo in se tega brez
zadržkov držimo.« (po Alić 2015; prim. Bettenson 1967, 84–85)
Pri tem je treba spomniti, da se je zgodnja Cerkev soočala z velikim
izzivom tako imenovane gnoze, gnostičnega gibanja (do neke mere po-
dobne sodobnemu pojavu New Agea), in je morala iskati in najti rešit-
ve, ki ji bodo omogočale, da ostane na pravi biblijski poti. Ta zgodnja
herezija, ki odmeva vse do danes, je bila v mnogočem podobna krščan-
stvu in bila zato velik izziv za zgodnje krščanske pisce. Krščanske vodi-
telje je spravljalo v obup, da so gnostični pisci svojevoljno razlagali dela
Nove zaveze. Vprašanje o pravilnosti tolmačenja Svetega pisma je bilo
tako postavljeno že zelo zgodaj.
V tem kontekstu je bilo izjemno pomembno sklicevanje na krščan-
sko izročilo (tradicija dobesedno pomeni to, kar je bilo predano in izro-
čeno naprej). Tako je Irenej Lyonski (rojen okrog leta 130) zatrjeval, da je
pravilo vere (regula fidei) navzoče v apostolski Cerkvi in kanonskih spi-
sih Biblije: Cerkev je zvesto oznanjala isti evangelij od apostolskih časov
do danes. Gnostiki take kontinuitete z zgodnjo Cerkvijo niso mogli po-
kazati in dokazati (kot tega ne morejo današnje sekte, kulti in revizio
nisti). V glavnem so razvijali nove ideje in jih prikazovali kot krščanske.
Irenej se zato sklicuje na kontinuiteto pridigarske in učiteljske službe v
Cerkvi in samih cerkvenih uslužbencev, posebno škofov.
Tudi za Tertulijana je bila tradicija zelo pomembna, saj kaže, kako
je bilo Sveto pismo sprejemano in tolmačeno v Cerkvi. Pravilno tol-
mačenje Pisma lahko po njegovem najdemo tam, kjer obstajata resnič-
na krščanska vera in disciplina. Tradicijo so zato imeli za apostolsko
nasledstvo, ki Cerkev vodi in usmerja k pravilnemu tolmačenju Pisma.
Izročilo se takrat ni imelo za nek dodaten »skriti izvor razodetja« po-
leg samega Pisma (kot se je to na žalost zgodilo kasneje). Takšno »izro-
čilo« je Irenej zavrgel kot gnostično idejo. Pač pa je bilo pojmovano kot
sredstvo, ki jamči zvestobo Cerkve apostolskemu nauku, namesto spre-
jemanja raznih (p)osebnih tolmačenj Biblije. (prim. Erlandson 2011b;
McGrath 2006, 46–47)
130
