Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 138
študijski večeri
baptisti, kvekerji ...). Povezani so s teološkim pojmovanji nizke cerkve.
(Puritanci s. d.)
Traktarijanci ali Oxfordsko gibanje so bili verska struja v Angliji
v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, ki je nasprotovala angli-
kanskemu teološkemu liberalizmu in bila naklonjena katoliškemu na-
uku. Naziv »traktarijansko gibanje« je dobila po seriji publikacij Tracts
for the Times (1833–1841). Voditelj gibanja je bil John Henry Newman,
vikar v Oxfordu, vidni člani pa Henry Manning, Edward Pusey, Robert
Wilberforce in univerzitetni pridigar John Keble, ki je leta 1833 kritizi-
ral razmere v Anglikanski cerkvi in zahteval opredelitev temeljnih do-
ločil njenega n auka. Newman je dokazoval, da nauk Katoliške cerkve,
kot je bil opredeljen na tridentinskem koncilu, ni nujno v nasprotju z
Devetintridesetimi členi Anglikanske cerkve in da je nauk Katoliške
cerkve ohranil identiteto krščanskega nauka in temeljna načela vere.
Oxfordsko gibanje se je končalo z Newmanovim spreobrnjenjem h kato-
licizmu (1845), saj je to dalo nasprotnikom argumente, da »traktatizem«
nujno pelje v katolicizem; kmalu je prestopil tudi H. E. Manning (1851).
Gibanje je močno vplivalo na razvoj sodobnega anglikanstva, posebej
na krepitev tradicije in katoliških elementov v bogoslužju Anglikanske
cerkve preko tako imenovanega anglokatolicizma (v Visoki cerkvi).
(Oxfordski s. d.)
Primer Reformirane episkopalne cerkve (REC)
Dogajanje v anglikanstvu (v ZDA in širše) od 18. stoletja do danes
dobro ilustrira primer Reformirane episkopalne cerkve. V 19 stoletju so
se v anglikanski skupnosti, posebej v Protestantski episkopalni cerkvi
Amerike, zgodile velike spremembe. Posledica liberalnega gibanja v 18.
stoletju je bila, da so nekateri začeli trditi, da je bila angleška reforma-
cija napaka in da se mora anglikanstvo v večji meri vrniti k doktri-
ni in praksi srednjeveške cerkve (kar bi bilo seveda v velikem nasprot-
ju z zgodovinskim anglikanstvom) (Declaration 1873). Na drugi strani
se je pri nekaterih povečala skrb, da se zaščiti tisto, kar je mogoče ime-
novati anglikanstvo angleške reformacije. Menili so, da je treba na-
sproti liberalizmu uveljaviti jasno oznanjevanje evangelija odrešenja po
136
baptisti, kvekerji ...). Povezani so s teološkim pojmovanji nizke cerkve.
(Puritanci s. d.)
Traktarijanci ali Oxfordsko gibanje so bili verska struja v Angliji
v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, ki je nasprotovala angli-
kanskemu teološkemu liberalizmu in bila naklonjena katoliškemu na-
uku. Naziv »traktarijansko gibanje« je dobila po seriji publikacij Tracts
for the Times (1833–1841). Voditelj gibanja je bil John Henry Newman,
vikar v Oxfordu, vidni člani pa Henry Manning, Edward Pusey, Robert
Wilberforce in univerzitetni pridigar John Keble, ki je leta 1833 kritizi-
ral razmere v Anglikanski cerkvi in zahteval opredelitev temeljnih do-
ločil njenega n auka. Newman je dokazoval, da nauk Katoliške cerkve,
kot je bil opredeljen na tridentinskem koncilu, ni nujno v nasprotju z
Devetintridesetimi členi Anglikanske cerkve in da je nauk Katoliške
cerkve ohranil identiteto krščanskega nauka in temeljna načela vere.
Oxfordsko gibanje se je končalo z Newmanovim spreobrnjenjem h kato-
licizmu (1845), saj je to dalo nasprotnikom argumente, da »traktatizem«
nujno pelje v katolicizem; kmalu je prestopil tudi H. E. Manning (1851).
Gibanje je močno vplivalo na razvoj sodobnega anglikanstva, posebej
na krepitev tradicije in katoliških elementov v bogoslužju Anglikanske
cerkve preko tako imenovanega anglokatolicizma (v Visoki cerkvi).
(Oxfordski s. d.)
Primer Reformirane episkopalne cerkve (REC)
Dogajanje v anglikanstvu (v ZDA in širše) od 18. stoletja do danes
dobro ilustrira primer Reformirane episkopalne cerkve. V 19 stoletju so
se v anglikanski skupnosti, posebej v Protestantski episkopalni cerkvi
Amerike, zgodile velike spremembe. Posledica liberalnega gibanja v 18.
stoletju je bila, da so nekateri začeli trditi, da je bila angleška reforma-
cija napaka in da se mora anglikanstvo v večji meri vrniti k doktri-
ni in praksi srednjeveške cerkve (kar bi bilo seveda v velikem nasprot-
ju z zgodovinskim anglikanstvom) (Declaration 1873). Na drugi strani
se je pri nekaterih povečala skrb, da se zaščiti tisto, kar je mogoče ime-
novati anglikanstvo angleške reformacije. Menili so, da je treba na-
sproti liberalizmu uveljaviti jasno oznanjevanje evangelija odrešenja po
136
