Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 179
vinko ošlak
vem razpadu postal vsaj za ozko elito izobraženih po vsej Evropi novo
nevtralno skupno izrazilo, ki je jezike vseh ljudstev, tudi našega, obva-
rovalo pred asimilacijo in prisilo ali skušnjavo odpada. Z umiranjem
latinščine kot skupnega jezika evropskih izobražencev, duhovnikov in
svetnih učenjakov, pisateljev in tudi nižje izobraženih meščanov in ple-
mičev se v Evropi začne boj med narodnimi jeziki za zapolnitev tega,
kar je šlo v izgubo s pozabo latinščine. Tedaj se začno tudi pritiski pred-
vsem na manjše jezike kakor tudi na slovenskega, začne se celo pregan
janje teh jezikov, ki ponekod traja še danes. Malo pred koncem 19. sto-
letja, leta 1887, je bil vsemu človeštvu, ne le evropskemu, podarjen nov
jezik take vrste, kakor sta bili novozavezna grščina in cerkvena latin-
ščina, le da prilagojen tudi za sodobno rabo v znanosti, umetnosti, teh-
niki in na vseh drugih področjih, predvsem pa zaradi preproste slovni-
ce brez izjem in »nepravilnih« oblik in brez balasta, ki bremeni učenje
narodnih jezikov, Zamenhofov esperanto. Kakor lahko rečemo, da sta
bili helenistična, torej novozavezna grščina in pozneje latinščina nekak
šen »esperanto« tistega časa, lahko tudi obrnjeno rečemo, da je danes
esperanto »latinščina in grščina« našega časa. Čeprav je ta jezik v svoji
zgodovini preživel vse zločinske politične sisteme, obe svetovni vojni in
danes po zaslugi svetovnega elektronskega spleta doživlja renesanso, ga
Slovenci, ki bi ga za varovanje lastne materinščine bolj potrebovali ka-
kor veliki narodi, na splošno prezirajo, ko obenem jokajo, kako se v slo-
venščino vtihotaplja vedno več anglizmov, angleščina pa prodira tudi
na slovenske univerze s perspektivo, da bo kmalu postala tudi učni, ne
le poučevani, jezik na srednjih in osnovnih šolah, kar bi pomenilo ko-
nec tega, kar je Trubar tako srečno in srčno začel. To ni problem, am-
pak težava, ki jo je mogoče rešiti – a za tako rešitev bi bilo treba najprej
rešiti problem, ki edini resnično obstaja …
Resnični problem slovenstva ni ekonomija, saj tu vendar ni kakšnih
neznank, zato ima slovenski narod v ekonomiji le kup težav, a težava ni
problem, saj je rešitev iz takih težav vnaprej znana in ni treba neznank
iz ekonomske enačbe ali tudi neenačbe šele izračunavati. V Svetem pis-
mu je dovolj zelo preprostih in jasnih navodil, kako naj človek, njegova
družina, njegov narod gospodari, da bo najbolje zadoščeno tako potre-
177
vem razpadu postal vsaj za ozko elito izobraženih po vsej Evropi novo
nevtralno skupno izrazilo, ki je jezike vseh ljudstev, tudi našega, obva-
rovalo pred asimilacijo in prisilo ali skušnjavo odpada. Z umiranjem
latinščine kot skupnega jezika evropskih izobražencev, duhovnikov in
svetnih učenjakov, pisateljev in tudi nižje izobraženih meščanov in ple-
mičev se v Evropi začne boj med narodnimi jeziki za zapolnitev tega,
kar je šlo v izgubo s pozabo latinščine. Tedaj se začno tudi pritiski pred-
vsem na manjše jezike kakor tudi na slovenskega, začne se celo pregan
janje teh jezikov, ki ponekod traja še danes. Malo pred koncem 19. sto-
letja, leta 1887, je bil vsemu človeštvu, ne le evropskemu, podarjen nov
jezik take vrste, kakor sta bili novozavezna grščina in cerkvena latin-
ščina, le da prilagojen tudi za sodobno rabo v znanosti, umetnosti, teh-
niki in na vseh drugih področjih, predvsem pa zaradi preproste slovni-
ce brez izjem in »nepravilnih« oblik in brez balasta, ki bremeni učenje
narodnih jezikov, Zamenhofov esperanto. Kakor lahko rečemo, da sta
bili helenistična, torej novozavezna grščina in pozneje latinščina nekak
šen »esperanto« tistega časa, lahko tudi obrnjeno rečemo, da je danes
esperanto »latinščina in grščina« našega časa. Čeprav je ta jezik v svoji
zgodovini preživel vse zločinske politične sisteme, obe svetovni vojni in
danes po zaslugi svetovnega elektronskega spleta doživlja renesanso, ga
Slovenci, ki bi ga za varovanje lastne materinščine bolj potrebovali ka-
kor veliki narodi, na splošno prezirajo, ko obenem jokajo, kako se v slo-
venščino vtihotaplja vedno več anglizmov, angleščina pa prodira tudi
na slovenske univerze s perspektivo, da bo kmalu postala tudi učni, ne
le poučevani, jezik na srednjih in osnovnih šolah, kar bi pomenilo ko-
nec tega, kar je Trubar tako srečno in srčno začel. To ni problem, am-
pak težava, ki jo je mogoče rešiti – a za tako rešitev bi bilo treba najprej
rešiti problem, ki edini resnično obstaja …
Resnični problem slovenstva ni ekonomija, saj tu vendar ni kakšnih
neznank, zato ima slovenski narod v ekonomiji le kup težav, a težava ni
problem, saj je rešitev iz takih težav vnaprej znana in ni treba neznank
iz ekonomske enačbe ali tudi neenačbe šele izračunavati. V Svetem pis-
mu je dovolj zelo preprostih in jasnih navodil, kako naj človek, njegova
družina, njegov narod gospodari, da bo najbolje zadoščeno tako potre-
177
