Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 182
razgledi, vpogledi
Svet je opredeljen po tem, da skuša reševati težave, pred problemom pa
si zatiska oči. Zato mu tudi glede težav nič ne uspe. Evangelij pa nas
uči, da naj težave (»skrbi« – 1 Pt 5,7) prepustimo Kristusu in jih vržemo
nanj, naše pa je, da se posvetimo edinemu resničnemu problemu, ki ga
imamo. Problemu s tremi neznankami: kdo in kakšen je naš Bog; kdo,
kaj in kakšen je človek; kaj in kakšno je stvarstvo in še posebej tisti del
stvarstva, na katerem nam je kratko dobo živeti in ki mu pravimo »svet«.
Rekli smo, da ne moremo spoznati niti človeka niti sveta, če prej ne
spoznamo Očeta. Knjiga, v kateri edino lahko v polnosti človeške mere
spoznamo Očeta, pa pravi, da se to zgodi v veri:
Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristuso-
vi besedi. (Rim 10,17)
Do Očeta torej lahko pridemo po Sinu, ki je obenem tudi beseda, ki
govori o Očetu – a tu so ledena tla, na katerih zlahka pademo … Mnogi
verujejo, da lahko pridemo k nebeškemu očetu po »nebeški materi«, ka-
kor se norčujejo iz resnične Jezusove matere, ne da bi to vedeli. To delo-
ma prihaja iz starih babilonskih kultov, ki so se prek Egipčanov in Grkov
preselili v rimsko cerkev, deloma pa iz vsakdanje človeške izkušnje, da
lahko pri človeku, ki je nad teboj, več dosežeš, če se najprej oglasiš pri
njegovi ženi ali pa pri njegovi materi. Tudi Biblija govori o »materi«,
namr eč prispodobno, to pa ni človeška mati, kakor uči cesarska cerkev,
ampak je to, kakor pravi Pismo, »večni Jeruzalem« (Gal 4,26) – ta pa je
oboje: realna perspektiva po koncu časov in simbol človekove vere. In
ta vera je tista »mati«, po kateri nam je mogoče pridobiti Sina in po Sinu
spoznati Očeta.
Tako imamo Slovenci kot posamezniki in kot narod nazadnje en sam
problem – ker pa večina rojakov tega problema ni niti poskusila rešiti,
kaj šele, da bi res našla rešitev, imamo tudi toliko na prvi (brezbožni)
pogled nerešljivih težav. Ta, ki je tudi Slovencem dal prostor, meje in čas
na tem in sedanjem svetu, jih glede tega edinega problema ni pustil sa-
mih, ampak jim je dal resničnega buditelja, ki nas ni prebujal za to ali
ono politično izbiro, ampak nas je prebujal za pravilno izbiro med živ-
ljenjem in smrtjo; med večnim življenjem in večno smrtjo, ki ni nebi-
180
Svet je opredeljen po tem, da skuša reševati težave, pred problemom pa
si zatiska oči. Zato mu tudi glede težav nič ne uspe. Evangelij pa nas
uči, da naj težave (»skrbi« – 1 Pt 5,7) prepustimo Kristusu in jih vržemo
nanj, naše pa je, da se posvetimo edinemu resničnemu problemu, ki ga
imamo. Problemu s tremi neznankami: kdo in kakšen je naš Bog; kdo,
kaj in kakšen je človek; kaj in kakšno je stvarstvo in še posebej tisti del
stvarstva, na katerem nam je kratko dobo živeti in ki mu pravimo »svet«.
Rekli smo, da ne moremo spoznati niti človeka niti sveta, če prej ne
spoznamo Očeta. Knjiga, v kateri edino lahko v polnosti človeške mere
spoznamo Očeta, pa pravi, da se to zgodi v veri:
Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristuso-
vi besedi. (Rim 10,17)
Do Očeta torej lahko pridemo po Sinu, ki je obenem tudi beseda, ki
govori o Očetu – a tu so ledena tla, na katerih zlahka pademo … Mnogi
verujejo, da lahko pridemo k nebeškemu očetu po »nebeški materi«, ka-
kor se norčujejo iz resnične Jezusove matere, ne da bi to vedeli. To delo-
ma prihaja iz starih babilonskih kultov, ki so se prek Egipčanov in Grkov
preselili v rimsko cerkev, deloma pa iz vsakdanje človeške izkušnje, da
lahko pri človeku, ki je nad teboj, več dosežeš, če se najprej oglasiš pri
njegovi ženi ali pa pri njegovi materi. Tudi Biblija govori o »materi«,
namr eč prispodobno, to pa ni človeška mati, kakor uči cesarska cerkev,
ampak je to, kakor pravi Pismo, »večni Jeruzalem« (Gal 4,26) – ta pa je
oboje: realna perspektiva po koncu časov in simbol človekove vere. In
ta vera je tista »mati«, po kateri nam je mogoče pridobiti Sina in po Sinu
spoznati Očeta.
Tako imamo Slovenci kot posamezniki in kot narod nazadnje en sam
problem – ker pa večina rojakov tega problema ni niti poskusila rešiti,
kaj šele, da bi res našla rešitev, imamo tudi toliko na prvi (brezbožni)
pogled nerešljivih težav. Ta, ki je tudi Slovencem dal prostor, meje in čas
na tem in sedanjem svetu, jih glede tega edinega problema ni pustil sa-
mih, ampak jim je dal resničnega buditelja, ki nas ni prebujal za to ali
ono politično izbiro, ampak nas je prebujal za pravilno izbiro med živ-
ljenjem in smrtjo; med večnim življenjem in večno smrtjo, ki ni nebi-
180
