Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 178
razgledi, vpogledi
tega povedal še kako resničen stavek: »Ljudje bi nasprotovali tudi zako-
nom trigonometrije, če bi to prizadevalo njihove interese […].« Tako je
logiki treba pomagati s poukom etike. A tudi etika ne visi v zraku, ka-
kor menijo tisti, ki hočejo z njo zamenjati verski nauk. Etika dobi svoj
obvezujoči značaj, da tako postane več od »dobrega običaja«, kar sicer
v grščini pomeni v verski zapovedi, ta pa je utemeljena v verski resnici.
Prav nič od tega, že kmalu stoletje dolgo, torej približno za štiri genera-
cije, ni del šolskega pouka, a žal tudi ne več del domače vzgoje. V štirih
generacijah se tudi največji zaklad, ki je prej vzdržal stoletja in tisočlet
ja, izgubi, in to je zgodba o Slovencih.
Tako lahko sklenemo, da resnični problem slovenstva ni kultura, ka-
kor je menil Vidmar, čeprav je kultura za vsak narod ena najpomemb-
nejših dobrin, vendar ta ni mati, ampak je hčerka nečesa, kar je pred
kulturo in kar je bistveno večje od nje.
Resnični problem slovenstva tudi ni jezik, čeprav je jezik, najprej ma-
terni jezik, ne najprej tisti jezik, ki je trenutno najmočnejši, kakor da-
nes (še) angleščina, nepogrešljivo sredstvo in ključ, da lahko odpiramo
najprej to, kar je mati vsega, na vrhu, potem pa tudi vse to, kar so hče-
re te matere na vrhu, od znanosti do umetnosti, od etike do politike in
prava in do vsakdanjih reči. Glede jezika problema ni, saj je vir vseh je-
zikovnih težav, ki jih resnično imamo, kakor jih imajo tudi vsi drugi na-
rodi in posamezniki, razložen v 11. poglavju 1. Mojzesove knjige. Tudi
tekom zgodovine nam je Bog večkrat pokazal, kako je mogoče te teža-
ve občutn o zmanjšati. V Jeruzalemu najprej s čudežem, ki je pokazal,
da imajo pred Bogom vsi jeziki enako veljavo. V prvih stoletjih rasti in
razširjanja Jezusove cerkve, ko oznanjevalci v glavnem niso imeli težav s
prevajanjem pri oznanjevanju, saj so v prvih treh stoletjih po Kr. vsi na-
rodi Sredozemlja in bližnjega Vzhoda imeli nevtralen skupni jezik koiné
(gr.: obči), ki ni bil last nobenega naroda, v njem pa je bila napisana tudi
vsa Nova zaveza. Z zmago državnega »krščanstva« po Konstantinovem
Milanskem ediktu 313 in s Teodozijevo prepovedjo vseh drugih kultov
razen »krščanskega« (392) je bila izgubljena ne le čistost evangelija in
Jezusove cerkve, ampak tudi skupni nevtralni jezik prvih kristjanov. A
tudi jezik Rimskega imperija je v obliki »cerkvene latinščine« po njego-
176
tega povedal še kako resničen stavek: »Ljudje bi nasprotovali tudi zako-
nom trigonometrije, če bi to prizadevalo njihove interese […].« Tako je
logiki treba pomagati s poukom etike. A tudi etika ne visi v zraku, ka-
kor menijo tisti, ki hočejo z njo zamenjati verski nauk. Etika dobi svoj
obvezujoči značaj, da tako postane več od »dobrega običaja«, kar sicer
v grščini pomeni v verski zapovedi, ta pa je utemeljena v verski resnici.
Prav nič od tega, že kmalu stoletje dolgo, torej približno za štiri genera-
cije, ni del šolskega pouka, a žal tudi ne več del domače vzgoje. V štirih
generacijah se tudi največji zaklad, ki je prej vzdržal stoletja in tisočlet
ja, izgubi, in to je zgodba o Slovencih.
Tako lahko sklenemo, da resnični problem slovenstva ni kultura, ka-
kor je menil Vidmar, čeprav je kultura za vsak narod ena najpomemb-
nejših dobrin, vendar ta ni mati, ampak je hčerka nečesa, kar je pred
kulturo in kar je bistveno večje od nje.
Resnični problem slovenstva tudi ni jezik, čeprav je jezik, najprej ma-
terni jezik, ne najprej tisti jezik, ki je trenutno najmočnejši, kakor da-
nes (še) angleščina, nepogrešljivo sredstvo in ključ, da lahko odpiramo
najprej to, kar je mati vsega, na vrhu, potem pa tudi vse to, kar so hče-
re te matere na vrhu, od znanosti do umetnosti, od etike do politike in
prava in do vsakdanjih reči. Glede jezika problema ni, saj je vir vseh je-
zikovnih težav, ki jih resnično imamo, kakor jih imajo tudi vsi drugi na-
rodi in posamezniki, razložen v 11. poglavju 1. Mojzesove knjige. Tudi
tekom zgodovine nam je Bog večkrat pokazal, kako je mogoče te teža-
ve občutn o zmanjšati. V Jeruzalemu najprej s čudežem, ki je pokazal,
da imajo pred Bogom vsi jeziki enako veljavo. V prvih stoletjih rasti in
razširjanja Jezusove cerkve, ko oznanjevalci v glavnem niso imeli težav s
prevajanjem pri oznanjevanju, saj so v prvih treh stoletjih po Kr. vsi na-
rodi Sredozemlja in bližnjega Vzhoda imeli nevtralen skupni jezik koiné
(gr.: obči), ki ni bil last nobenega naroda, v njem pa je bila napisana tudi
vsa Nova zaveza. Z zmago državnega »krščanstva« po Konstantinovem
Milanskem ediktu 313 in s Teodozijevo prepovedjo vseh drugih kultov
razen »krščanskega« (392) je bila izgubljena ne le čistost evangelija in
Jezusove cerkve, ampak tudi skupni nevtralni jezik prvih kristjanov. A
tudi jezik Rimskega imperija je v obliki »cerkvene latinščine« po njego-
176
