Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 181
vinko ošlak
sati, kako naj se vede, zgolj naravno porojeno, a tako tudi zgolj naravno
uničeno življenje ne more imeti nobenih obljub ali zagotovil, ki bi člo-
veka lahko pomirjale. Kdor pa veruje v Stvarnika in njegovo besedo, ta
tudi v teh spremembah, kakor koli se zde katastrofične, vidi le novo po-
trditev tega, kar je že prebral v Božji besedi in kjer so tudi te stvari na-
povedane – a nikakor niso edino in ne zadnje, kar je napovedano. To ne
pomeni, da bi kristjan lahko nehal varovati stvarstvo, kakor je to bilo
naročeno že Adamu v raju (1 Mz 2,15), pomirjen pa je zaradi obljub, v
katerih uresničitev trdno veruje, da bo ta svet v njegovem osebnem živ-
ljenju z vsemi geološkimi, astronomskimi in atmosferskimi kapriolami
prešel že z njegovim odhodom s sveta, za vse človeštvo pa v prvem ko-
raku s Kristusovim tisočletnim kraljestvom, ki je pred nami, v drugem
in dokončnem koraku pa z novim nebom in novo Zemljo, ki ju bo Bog
pripravil tistim, ki ga ljubijo in to potrjujejo s tem, da izpolnjujejo nje-
gove zapovedi.
Ta seznam težav, ki jih poplitveni del rojakov ima za problem, bi
lahko še zelo dolgo sestavljali. Priznati moram, da me je na tako globo-
ko razliko med problemi in težavami prvi opozoril že davno pokojni p.
Suitbert z Dunaja, s katerim sva se pogovarjala v esperantu, ker je bil to
jezik njegove narodno mešane družine, sicer pa je v katoliškem prosvet-
nem domu v Tinjah vsako leto vodil pogovorni tečaj Feriae Latinae, kar
ni bilo ravno v veselje profesorjem tega jezika, ki se ga vendar ne spodo-
bi kar tako govoriti … Slovenščine se je naučil v dveh tednih ob bran
ju Jurčičevega Jurija Kozjaka. Ob tem pa je obvladal še vrsto predvsem
starih jezikov, poleg latinščine in grščine seveda tudi hebrejščino, ara-
mejščino, akadščino, tuharščino itd. Obenem pa je bil otroško preprost
in plemenit človek. Njegova navada je bila reči v slovenščini, kakršne se
je naučil iz Jurčiča: »Nimam problem, imam samo težava …« Tako ne-
kako. Potreboval sem kar nekaj let, da sem dojel, kako globoko resnico
je dobri mož povedal.
Slovenci, najprej kot posamezniki, potem pa tudi kot narod (v nas-
tajanju ali tudi razkrajanju), pa imajo tudi resničen problem. Razmerje
med problemom in težavami je v tem, da se težav ne moremo znebi-
ti, lahko le bežimo iz ene v drugo in nazaj, dokler ne rešimo problema.
179
sati, kako naj se vede, zgolj naravno porojeno, a tako tudi zgolj naravno
uničeno življenje ne more imeti nobenih obljub ali zagotovil, ki bi člo-
veka lahko pomirjale. Kdor pa veruje v Stvarnika in njegovo besedo, ta
tudi v teh spremembah, kakor koli se zde katastrofične, vidi le novo po-
trditev tega, kar je že prebral v Božji besedi in kjer so tudi te stvari na-
povedane – a nikakor niso edino in ne zadnje, kar je napovedano. To ne
pomeni, da bi kristjan lahko nehal varovati stvarstvo, kakor je to bilo
naročeno že Adamu v raju (1 Mz 2,15), pomirjen pa je zaradi obljub, v
katerih uresničitev trdno veruje, da bo ta svet v njegovem osebnem živ-
ljenju z vsemi geološkimi, astronomskimi in atmosferskimi kapriolami
prešel že z njegovim odhodom s sveta, za vse človeštvo pa v prvem ko-
raku s Kristusovim tisočletnim kraljestvom, ki je pred nami, v drugem
in dokončnem koraku pa z novim nebom in novo Zemljo, ki ju bo Bog
pripravil tistim, ki ga ljubijo in to potrjujejo s tem, da izpolnjujejo nje-
gove zapovedi.
Ta seznam težav, ki jih poplitveni del rojakov ima za problem, bi
lahko še zelo dolgo sestavljali. Priznati moram, da me je na tako globo-
ko razliko med problemi in težavami prvi opozoril že davno pokojni p.
Suitbert z Dunaja, s katerim sva se pogovarjala v esperantu, ker je bil to
jezik njegove narodno mešane družine, sicer pa je v katoliškem prosvet-
nem domu v Tinjah vsako leto vodil pogovorni tečaj Feriae Latinae, kar
ni bilo ravno v veselje profesorjem tega jezika, ki se ga vendar ne spodo-
bi kar tako govoriti … Slovenščine se je naučil v dveh tednih ob bran
ju Jurčičevega Jurija Kozjaka. Ob tem pa je obvladal še vrsto predvsem
starih jezikov, poleg latinščine in grščine seveda tudi hebrejščino, ara-
mejščino, akadščino, tuharščino itd. Obenem pa je bil otroško preprost
in plemenit človek. Njegova navada je bila reči v slovenščini, kakršne se
je naučil iz Jurčiča: »Nimam problem, imam samo težava …« Tako ne-
kako. Potreboval sem kar nekaj let, da sem dojel, kako globoko resnico
je dobri mož povedal.
Slovenci, najprej kot posamezniki, potem pa tudi kot narod (v nas-
tajanju ali tudi razkrajanju), pa imajo tudi resničen problem. Razmerje
med problemom in težavami je v tem, da se težav ne moremo znebi-
ti, lahko le bežimo iz ene v drugo in nazaj, dokler ne rešimo problema.
179
