Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 50
razprave, študije
toriteta, ki je nad besedilom, daje v iskanju pomena zapisanih črk raz-
lagalcu svobodo. Kristus kot norma sili razlagalca, da ne opusti zapisa-
nega v bibličnem kanonu (Pokorný 2018, 176).
Za Luthra je predmet in vsebina Svetega pisma Kristus. Nazorno to
lahko vidimo v Luthrovem vprašanju, ki ga je naslovil na Erazma v spi-
su De servo arbitrio (1525): »Kaj drugega najdeš v Svetem pismu, če iz nje-
ga odstraniš Kristusa?« (WA 18: 606.29) Ko Luther stoji pred cesarjem v
Wormsu, je v svoji vesti vezan na Kristusa in ravno zato do te mere tudi
na knjigo, ki o njem priča (WA BR 2: 317.105–117). Kako bistvena je za
Luthra ta predpostavka, je možno videti v Disputu k promociji H. Wellera
in N. Medlera (1535). V 49. tezi Luther pogumno izpoveduje: »Ker so naši
nasprotniki gnali Sveto pismo stran od Kristusa, mi ženemo Kristusa
nazaj proti Svetemu pismu« (WA 39.I: 47.19–21), kar je vodilo na primer
k ocenitvi Jakobovega pisma za »slamnato epistolo« (stroherne Epistel).
Takšen svoboden odnos do spisov in avtorjev znotraj Stare in Nove za-
veze, ne izhaja iz Luthrove teološke svobode, ampak iz usmerjenosti na
Kristusa: »Tisto, kar ne uči o Kristusu, v bistvu ni biblično, tudi če izha-
ja od apostolov; kar pa na pravilen način uči o Kristusu in ga tudi slavi,
je apostolsko, tudi če to izhaja od Pilata ali Jude.« (WA DB 7: 384.29–32)
Retrospektivno je potrebno prikazati, da je Luthrovo vztrajanje na
Duhu Svetega pisma, ki »žene k Kristusu«, istočasno povezano s »črko
Biblije«, in to v njenem preprostem in zgodovinskem dojemanju (WA 5:
27.8, por. 2K 3, 6). Pred črko se ni mogoče ustaviti, potrebno je vdreti v
njeno bistvo in Duh ni izven te črke: »Duh mora priti iz črke. Duh je v
skrit v črki.« (Ebeling 1964, 106; Por. WA 7: 98.40-99.2) To je pomembno
tudi z vidika nadaljnjega razvoja reformacije. Od leta 1525 se je Luther če-
dalje bolj ukvarjal s t. i. zanesenjaki (Schwärmer). Takšno poimenovanje
je v Nemčiji in izven njenih meja postalo terminus technicus za prepri-
čanje, da delovanje Svetega Duha ni vezano na črko Svetega pisma, da
za nenavadno, neposredno razodetje ali poklicanje k preroškosti obsta-
jajo drugi prostori. S tem pojmom je lahko Luther označil vse tiste, ki
so vztrajali, da je resnica izven Svetega pisma, torej v nekakšni notran
ji besedi (verbum internum). Iz tega razloga Luther ponovno poudarja
48
toriteta, ki je nad besedilom, daje v iskanju pomena zapisanih črk raz-
lagalcu svobodo. Kristus kot norma sili razlagalca, da ne opusti zapisa-
nega v bibličnem kanonu (Pokorný 2018, 176).
Za Luthra je predmet in vsebina Svetega pisma Kristus. Nazorno to
lahko vidimo v Luthrovem vprašanju, ki ga je naslovil na Erazma v spi-
su De servo arbitrio (1525): »Kaj drugega najdeš v Svetem pismu, če iz nje-
ga odstraniš Kristusa?« (WA 18: 606.29) Ko Luther stoji pred cesarjem v
Wormsu, je v svoji vesti vezan na Kristusa in ravno zato do te mere tudi
na knjigo, ki o njem priča (WA BR 2: 317.105–117). Kako bistvena je za
Luthra ta predpostavka, je možno videti v Disputu k promociji H. Wellera
in N. Medlera (1535). V 49. tezi Luther pogumno izpoveduje: »Ker so naši
nasprotniki gnali Sveto pismo stran od Kristusa, mi ženemo Kristusa
nazaj proti Svetemu pismu« (WA 39.I: 47.19–21), kar je vodilo na primer
k ocenitvi Jakobovega pisma za »slamnato epistolo« (stroherne Epistel).
Takšen svoboden odnos do spisov in avtorjev znotraj Stare in Nove za-
veze, ne izhaja iz Luthrove teološke svobode, ampak iz usmerjenosti na
Kristusa: »Tisto, kar ne uči o Kristusu, v bistvu ni biblično, tudi če izha-
ja od apostolov; kar pa na pravilen način uči o Kristusu in ga tudi slavi,
je apostolsko, tudi če to izhaja od Pilata ali Jude.« (WA DB 7: 384.29–32)
Retrospektivno je potrebno prikazati, da je Luthrovo vztrajanje na
Duhu Svetega pisma, ki »žene k Kristusu«, istočasno povezano s »črko
Biblije«, in to v njenem preprostem in zgodovinskem dojemanju (WA 5:
27.8, por. 2K 3, 6). Pred črko se ni mogoče ustaviti, potrebno je vdreti v
njeno bistvo in Duh ni izven te črke: »Duh mora priti iz črke. Duh je v
skrit v črki.« (Ebeling 1964, 106; Por. WA 7: 98.40-99.2) To je pomembno
tudi z vidika nadaljnjega razvoja reformacije. Od leta 1525 se je Luther če-
dalje bolj ukvarjal s t. i. zanesenjaki (Schwärmer). Takšno poimenovanje
je v Nemčiji in izven njenih meja postalo terminus technicus za prepri-
čanje, da delovanje Svetega Duha ni vezano na črko Svetega pisma, da
za nenavadno, neposredno razodetje ali poklicanje k preroškosti obsta-
jajo drugi prostori. S tem pojmom je lahko Luther označil vse tiste, ki
so vztrajali, da je resnica izven Svetega pisma, torej v nekakšni notran
ji besedi (verbum internum). Iz tega razloga Luther ponovno poudarja
48
