Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 115
jonatan vinkler
daj v Monumenta Germaniae historica, ki so še vedno (pra)vzor, kako
se stvari v osnovi streže. Ekdotika je z uporabo novih lingvističnih in li-
terarnovednih pristopov v 20. stoletju znatno razširila svoje vednostno
in delovanjsko polje, toda osnovna pravila so še vedno enaka. Kritična
izdaja mora vsebovati tekstološko definirano in komentirano »zadnjo
roko« besedila, opremljena mora biti z uredn iškim poročilom in z vsem
potrebnim tekstološkim aparatom, ki sodobnemu bralcu omogoča bra-
nje, in torej interpretacijo zgodovinskih besedil, ki sicer danes niso in
ne morejo biti razumljena ali vsaj ne podobno razumljena, kot so bila
ob nastanku. To velja tudi za temeljna besedila, ki si jih kot eno od mi-
selnih izhodišč jemljejo za analizo pedagogi.
Velja: dela Komenskega so najprej in predvsem tekstni vir s sicer spe-
cifičnim zgodovinskim, toda znanim »referenčnim okvirjem«, ki je bil,
kolikor je na sedanji stopnji znanstvenega razvoja največ mogoče, raz-
jasnjen skozi tekstološki proces pri pripravi DJAK 15/1. Zato morajo biti,
če naj se na podlagi njihovega branja izoblikujejo znanstveni metateksti
(znanstvene razprave), izdana v obliki kritične izdaje. In taka tekstna
forma je znana že več kot 150 let, in torej ni nekaj novega ali v času na-
stanka JAK VD neznanega.
Izdaja JAK VD je v obtoku že petindvajset let, zato bo morda kdo
zgornjemu oporekal iz čisto »bidermajerskega« miselnega izhodišča,
češ, kaj pa je treba motili ljubi mir in cepiti drva iz(, kot je misliti, že)
suhega drevesa. Tak argument je nerelevanten, kajti za »dobo zastara-
nja« znanosti pri kritični izdaji velja, da je taka izdaja recepcijsko rele-
vantna, dokler ni novejše, znanstveno kvalitetnejše. Tako se še vedno
uporabljajo izdaje listin v Monumenti Germaniae in, v cerkvni zgodo-
vini, npr. Mignejev veličastni korpus Patrologia latina. Ravnotako tak
argument ni relevanten, če se upošteva izpričano recepcijo JAK VD –
študijsko branje. In to napoteva na naslednje vprašanje: Ali velja zaradi
besedilno necelovite, podstandardne izdaje, kot je JAK VD, zamolča-
ti, da recepcija temeljenega dela Komenskega, kot je Velika didaktika,
pri slovenskih študentih pedagogike, kadar imajo opravka z JAK VD,
poteka neoptimalno, necelovito, ob pomanjkljivih tekstnih informaci-
349
daj v Monumenta Germaniae historica, ki so še vedno (pra)vzor, kako
se stvari v osnovi streže. Ekdotika je z uporabo novih lingvističnih in li-
terarnovednih pristopov v 20. stoletju znatno razširila svoje vednostno
in delovanjsko polje, toda osnovna pravila so še vedno enaka. Kritična
izdaja mora vsebovati tekstološko definirano in komentirano »zadnjo
roko« besedila, opremljena mora biti z uredn iškim poročilom in z vsem
potrebnim tekstološkim aparatom, ki sodobnemu bralcu omogoča bra-
nje, in torej interpretacijo zgodovinskih besedil, ki sicer danes niso in
ne morejo biti razumljena ali vsaj ne podobno razumljena, kot so bila
ob nastanku. To velja tudi za temeljna besedila, ki si jih kot eno od mi-
selnih izhodišč jemljejo za analizo pedagogi.
Velja: dela Komenskega so najprej in predvsem tekstni vir s sicer spe-
cifičnim zgodovinskim, toda znanim »referenčnim okvirjem«, ki je bil,
kolikor je na sedanji stopnji znanstvenega razvoja največ mogoče, raz-
jasnjen skozi tekstološki proces pri pripravi DJAK 15/1. Zato morajo biti,
če naj se na podlagi njihovega branja izoblikujejo znanstveni metateksti
(znanstvene razprave), izdana v obliki kritične izdaje. In taka tekstna
forma je znana že več kot 150 let, in torej ni nekaj novega ali v času na-
stanka JAK VD neznanega.
Izdaja JAK VD je v obtoku že petindvajset let, zato bo morda kdo
zgornjemu oporekal iz čisto »bidermajerskega« miselnega izhodišča,
češ, kaj pa je treba motili ljubi mir in cepiti drva iz(, kot je misliti, že)
suhega drevesa. Tak argument je nerelevanten, kajti za »dobo zastara-
nja« znanosti pri kritični izdaji velja, da je taka izdaja recepcijsko rele-
vantna, dokler ni novejše, znanstveno kvalitetnejše. Tako se še vedno
uporabljajo izdaje listin v Monumenti Germaniae in, v cerkvni zgodo-
vini, npr. Mignejev veličastni korpus Patrologia latina. Ravnotako tak
argument ni relevanten, če se upošteva izpričano recepcijo JAK VD –
študijsko branje. In to napoteva na naslednje vprašanje: Ali velja zaradi
besedilno necelovite, podstandardne izdaje, kot je JAK VD, zamolča-
ti, da recepcija temeljenega dela Komenskega, kot je Velika didaktika,
pri slovenskih študentih pedagogike, kadar imajo opravka z JAK VD,
poteka neoptimalno, necelovito, ob pomanjkljivih tekstnih informaci-
349
