Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 188
razgledi, vpogledi
Jean Wahl23 in Gabriel Marcel, najbolj pa pariško-ruski filozof Berdjajev,
ki priznava Kierkegaarda poleg Dostojevskega za svojega učitelja.
Četudi je Kierkegaardov vpliv mnogovrsten, ker sega od psihološke
analize preko vitalne duhovnosti do krščanskega misterija, vendar je
njegov največji pomen v njegovem življenjskem dokumentu; s svojim
življenjem je dokazal, da obstajajo absolutne kvalitetne heterogenosti
in da resnica živi le v subjektivnosti. Kierkegaard ni svetnik niti pravi
mistik, pač pa eden resničnih, žejnih in lačnih ljudi, ki so se svoji veri
popolnoma izročili. Obenem z Dostojevskim (in deloma z Nietzschejem,
ki je do konca obdržal preveč naturalizma) je Kierkegaard čudodelni
razširjevalec in poglobljevalec krščanstva, njegov veliki pričevalec,
četudi je v predsmrtni grozi začel dokazovati nemožnost človeškega
pričevanja.
Stoletnica Kierkegaardove smrti24
Ob Marxu, Dostojevskem in Nietzscheju je Evropa rodila zadnje sto-
letje četrtega velikega moža, Sörena Kierkegaarda.
Rodil se je leta 1813 v Kopenhagenu kot sedmi in poslednji sin trgov-
ca, končal srednjo šolo in protestantsko teologijo in doživel krizo, po-
dobno Pascalovi. Zaročil se je z zalim dekletom, raztrgal zaroko, opravil
doktorat s tezo »O ironiji«, poslušal v Berlinu filozofa Schellinga, zatem
pa začel živeti življenje svobodnega pisatelja esejev, kritik, polemik, te-
oloških in filozofskih spisov, ki jih je priobčeval pod svojim imenom in
pod psevdonimom. Udeležil se je razgibanega političnega življenja okoli
leta 1848, pisal vneto svoj osebni dnevnik, poskušal izdajati revije, razvi-
jal misli o proletariatu, o krščanstvu in napovedal nihilizem današnjih
dni. Proti koncu svojega življenja se je sprl z uradno luteransko cerkvi-
jo na Danskem in umrl 11. novembra 1855.
23 Jean André Wahl (1888–1974), francoski filozof.
24 Nova pot VIII (1956): 1–3, 115–17; anonimno. S tem prispevkom se je Kocbek dve de-
setletji po svojem eseju znova priklonil velikemu filozofu, ki je tako močno vplival
na njegovo delo. Žal je imel esej skromen odziv v slovenski kulturni javnosti, ki je
versko revijo praviloma spregledovala.
422
Jean Wahl23 in Gabriel Marcel, najbolj pa pariško-ruski filozof Berdjajev,
ki priznava Kierkegaarda poleg Dostojevskega za svojega učitelja.
Četudi je Kierkegaardov vpliv mnogovrsten, ker sega od psihološke
analize preko vitalne duhovnosti do krščanskega misterija, vendar je
njegov največji pomen v njegovem življenjskem dokumentu; s svojim
življenjem je dokazal, da obstajajo absolutne kvalitetne heterogenosti
in da resnica živi le v subjektivnosti. Kierkegaard ni svetnik niti pravi
mistik, pač pa eden resničnih, žejnih in lačnih ljudi, ki so se svoji veri
popolnoma izročili. Obenem z Dostojevskim (in deloma z Nietzschejem,
ki je do konca obdržal preveč naturalizma) je Kierkegaard čudodelni
razširjevalec in poglobljevalec krščanstva, njegov veliki pričevalec,
četudi je v predsmrtni grozi začel dokazovati nemožnost človeškega
pričevanja.
Stoletnica Kierkegaardove smrti24
Ob Marxu, Dostojevskem in Nietzscheju je Evropa rodila zadnje sto-
letje četrtega velikega moža, Sörena Kierkegaarda.
Rodil se je leta 1813 v Kopenhagenu kot sedmi in poslednji sin trgov-
ca, končal srednjo šolo in protestantsko teologijo in doživel krizo, po-
dobno Pascalovi. Zaročil se je z zalim dekletom, raztrgal zaroko, opravil
doktorat s tezo »O ironiji«, poslušal v Berlinu filozofa Schellinga, zatem
pa začel živeti življenje svobodnega pisatelja esejev, kritik, polemik, te-
oloških in filozofskih spisov, ki jih je priobčeval pod svojim imenom in
pod psevdonimom. Udeležil se je razgibanega političnega življenja okoli
leta 1848, pisal vneto svoj osebni dnevnik, poskušal izdajati revije, razvi-
jal misli o proletariatu, o krščanstvu in napovedal nihilizem današnjih
dni. Proti koncu svojega življenja se je sprl z uradno luteransko cerkvi-
jo na Danskem in umrl 11. novembra 1855.
23 Jean André Wahl (1888–1974), francoski filozof.
24 Nova pot VIII (1956): 1–3, 115–17; anonimno. S tem prispevkom se je Kocbek dve de-
setletji po svojem eseju znova priklonil velikemu filozofu, ki je tako močno vplival
na njegovo delo. Žal je imel esej skromen odziv v slovenski kulturni javnosti, ki je
versko revijo praviloma spregledovala.
422
