Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 185
edvard kocbek
to je pravo človeško vprašanje.« Kierkegaard z vsem prepričanjem uvelja-
vlja svojo kvalitativno dialektiko, ki vodi nasprotja do vedno večje izra-
zitosti in s tem človeka do dileme, da se v vitalnem izboru odloči za ene-
ga od nerazpeljivih in nezdružljivih polov. Važno je, da se Kierkegaard
proti idejnemu in nerodovitnemu mešanju subjekta in objekta odloča za
primat subjektivnosti, ker je nosilec bivanja, kar je z drugimi besedami
obsodba racionalne abstraktnosti. »Človekova razumnost ni ustvarjena
za subtilna prerekanja, niti za golo predstavljanje in upodabljanje sveta,
marveč da se v njem odločilno ukorenini in vsa zaposli: edino tako od-
kriva in utelešuje resnico.« (M. J. Congar, Actualite de Kierkegaard, str.
18) To se pravi: »Resnica postane resnica šele, ko vstopi v človekovo su-
bjektivnost in postane eksistencialna resnica.« Theodor Haecker, La no-
tion de la verite eher S. Kierkegaard, članek v knjigi »Courrier des lies«
IV, Desclee de Brouwer 1934, str. 20) Kierkegaardu ni toliko do špeku-
lacije, kakor do ugnetanja resnice, do transfiguracije bivanja, še več, on
naravnost zahteva, da se človek dviga od objektivne resnice, ki je zanjo
treba razumnosti in mišljenjske spretnosti, do subjektivne resnice, ki je
zanjo treba mnogo več, predvsem etičnega napora in religiozne žrtve,
celotne volje in ljubezenskih darov. Zato se upravičeno posmehuje pro-
fesorjem filozofije, ki s svojo čisto objektivnostjo ostajajo nevtralni za ve-
like življenjske odločitve in indiferentni za alogične neznanke. Njim zo-
perstavlja subjektivno resnico (ki nima nobenega opravka z modernimi
subjektivizmi), ker je subjektivna resnica v posameznih usodah aktua-
lizirana večna resnica, ki se človek pribori do nje in jo ustvari z odloči-
tvijo, s sproti ustvarjeno gotovostjo, še prej pa s tveganostjo, brez katere
ni nobene vere in nobene antisistematične eksistence.
Metoda, ki sledi iz Kierkegaardove miselnosti, je sokratična. Od vseh
filozofov goji Kierkegaard največjo ljubezen do Sokrata, ki prav tako ni
imel nobenega sistematičnega nauka, ker je nastopal vedno kot dialek-
tik, ki je s svojo ironijo razvezoval udobno gotovost človeških navad,
razbijal ožino časovne sredobežnosti in neprestano vzbujal individu-
alne globine v plitvi splošnosti. Zato je dialektik tudi Kierkegaard. V
nasprotju s Heglovo intelektualno dialektiko (in Marxovo materialno
dialektiko) je mojster eksistencialne dialektike. Kierkegaard trdi, da sta
419
to je pravo človeško vprašanje.« Kierkegaard z vsem prepričanjem uvelja-
vlja svojo kvalitativno dialektiko, ki vodi nasprotja do vedno večje izra-
zitosti in s tem človeka do dileme, da se v vitalnem izboru odloči za ene-
ga od nerazpeljivih in nezdružljivih polov. Važno je, da se Kierkegaard
proti idejnemu in nerodovitnemu mešanju subjekta in objekta odloča za
primat subjektivnosti, ker je nosilec bivanja, kar je z drugimi besedami
obsodba racionalne abstraktnosti. »Človekova razumnost ni ustvarjena
za subtilna prerekanja, niti za golo predstavljanje in upodabljanje sveta,
marveč da se v njem odločilno ukorenini in vsa zaposli: edino tako od-
kriva in utelešuje resnico.« (M. J. Congar, Actualite de Kierkegaard, str.
18) To se pravi: »Resnica postane resnica šele, ko vstopi v človekovo su-
bjektivnost in postane eksistencialna resnica.« Theodor Haecker, La no-
tion de la verite eher S. Kierkegaard, članek v knjigi »Courrier des lies«
IV, Desclee de Brouwer 1934, str. 20) Kierkegaardu ni toliko do špeku-
lacije, kakor do ugnetanja resnice, do transfiguracije bivanja, še več, on
naravnost zahteva, da se človek dviga od objektivne resnice, ki je zanjo
treba razumnosti in mišljenjske spretnosti, do subjektivne resnice, ki je
zanjo treba mnogo več, predvsem etičnega napora in religiozne žrtve,
celotne volje in ljubezenskih darov. Zato se upravičeno posmehuje pro-
fesorjem filozofije, ki s svojo čisto objektivnostjo ostajajo nevtralni za ve-
like življenjske odločitve in indiferentni za alogične neznanke. Njim zo-
perstavlja subjektivno resnico (ki nima nobenega opravka z modernimi
subjektivizmi), ker je subjektivna resnica v posameznih usodah aktua-
lizirana večna resnica, ki se človek pribori do nje in jo ustvari z odloči-
tvijo, s sproti ustvarjeno gotovostjo, še prej pa s tveganostjo, brez katere
ni nobene vere in nobene antisistematične eksistence.
Metoda, ki sledi iz Kierkegaardove miselnosti, je sokratična. Od vseh
filozofov goji Kierkegaard največjo ljubezen do Sokrata, ki prav tako ni
imel nobenega sistematičnega nauka, ker je nastopal vedno kot dialek-
tik, ki je s svojo ironijo razvezoval udobno gotovost človeških navad,
razbijal ožino časovne sredobežnosti in neprestano vzbujal individu-
alne globine v plitvi splošnosti. Zato je dialektik tudi Kierkegaard. V
nasprotju s Heglovo intelektualno dialektiko (in Marxovo materialno
dialektiko) je mojster eksistencialne dialektike. Kierkegaard trdi, da sta
419
