Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 190
razgledi, vpogledi
stopil poziv po subjektiviteti živete resnice, poziv posamezniku, naj se v
svojem osebnem življenju svobodno odloča o samem sebi. Kierkegaardu
objektivnost ni težnja, ki bi mogla živega človeka prijeti pri koreninah
njegove biti in ga usmeriti v splošnost. Pojavi objektivnosti dušijo člo-
veka v njegovem izvirnem bivanju. Kadar si moderni človek predstavi
objektivnost, razume pod njo sistem, za sistemom pa gotovost, kjer res-
nica postane zgolj znanje in spomin. Sleherna sistematizirana in znanj-
ska resnica se odpove podpori dejavnega pritrjevanja in se spremeni v
arhivski predmet človekove kulture. Zato Kierkegaard zahrepeni po vse
drugače živi resnici in vzklikne: »Resnica ni resnica, temveč pot do res-
nice. Resnica je v nastajanju in v njenem prisvajanju.« Ta paradoks hoče
reči, da trdnost resnice ne prihaja od zunanje, oblikovne vezljivosti, ki
je znak sistema, temveč od prepričanja, ki ga posvetiš njeni objektiv-
ni negotovosti. Na drugem mestu pravi: »Resnica je objektivna nego-
tovost, ki si jo nekdo prisvoji s pomočjo najbolj strastnega ponotranje-
nja.« Objektivna gotovost ni več rodovitna za osebno usodo, ker ji ni
več mar za strastnost in tveganje, temveč le še za registracijo resnice kot
predmeta. V sami naravi resnice, ki je določena živemu človeku, pa leži
dejstvo, da jo dojamemo bolj z verovanjem kakor z gotovostjo. Danes
dobro razumemo, kaj je hotel reči. Ne to, da je le subjektivno prepriča-
nje prava vednost, temveč to, da mora biti vsaka vednost resnice neke
vrste prepričanje.
Krščanstvo mu je izrazito bivanjska resnica. Zanj je dejstvo, da se
je Kristus pozgodovinil in počlovečil, neskončno važnejše od njegove-
ga nauka. Nihče ne more biti kristjan, ki najprej ne biva, kakor On, ki
je bil doslej najvišje bivajoče bitje. Kdor biva, namreč ljubi, kakor je
tudi Kristus s svojim bivanjem izpričal največjo ljubezen doslej. In res:
»Resnica se razodene le tistemu, ki ljubi.« »Edini način razumevanja je
ta, da tisti, ki razumeva, postaja to, kar razumeva; bitje, ki ljubi, se na-
mreč spreminja zaradi podobnosti z ljubljenim bitjem.« Pravi kristjan je
le tisti, ki Kristusa posnema, ne pa tisti, ki ga občuduje, kajti občudova-
nje je mnogokrat le oblika samodopadenja. Ali še hujše, svetohlinstva,
ker nam občudovanje služi tudi za alibi: občudujemo, pri tem pa se iz-
424
stopil poziv po subjektiviteti živete resnice, poziv posamezniku, naj se v
svojem osebnem življenju svobodno odloča o samem sebi. Kierkegaardu
objektivnost ni težnja, ki bi mogla živega človeka prijeti pri koreninah
njegove biti in ga usmeriti v splošnost. Pojavi objektivnosti dušijo člo-
veka v njegovem izvirnem bivanju. Kadar si moderni človek predstavi
objektivnost, razume pod njo sistem, za sistemom pa gotovost, kjer res-
nica postane zgolj znanje in spomin. Sleherna sistematizirana in znanj-
ska resnica se odpove podpori dejavnega pritrjevanja in se spremeni v
arhivski predmet človekove kulture. Zato Kierkegaard zahrepeni po vse
drugače živi resnici in vzklikne: »Resnica ni resnica, temveč pot do res-
nice. Resnica je v nastajanju in v njenem prisvajanju.« Ta paradoks hoče
reči, da trdnost resnice ne prihaja od zunanje, oblikovne vezljivosti, ki
je znak sistema, temveč od prepričanja, ki ga posvetiš njeni objektiv-
ni negotovosti. Na drugem mestu pravi: »Resnica je objektivna nego-
tovost, ki si jo nekdo prisvoji s pomočjo najbolj strastnega ponotranje-
nja.« Objektivna gotovost ni več rodovitna za osebno usodo, ker ji ni
več mar za strastnost in tveganje, temveč le še za registracijo resnice kot
predmeta. V sami naravi resnice, ki je določena živemu človeku, pa leži
dejstvo, da jo dojamemo bolj z verovanjem kakor z gotovostjo. Danes
dobro razumemo, kaj je hotel reči. Ne to, da je le subjektivno prepriča-
nje prava vednost, temveč to, da mora biti vsaka vednost resnice neke
vrste prepričanje.
Krščanstvo mu je izrazito bivanjska resnica. Zanj je dejstvo, da se
je Kristus pozgodovinil in počlovečil, neskončno važnejše od njegove-
ga nauka. Nihče ne more biti kristjan, ki najprej ne biva, kakor On, ki
je bil doslej najvišje bivajoče bitje. Kdor biva, namreč ljubi, kakor je
tudi Kristus s svojim bivanjem izpričal največjo ljubezen doslej. In res:
»Resnica se razodene le tistemu, ki ljubi.« »Edini način razumevanja je
ta, da tisti, ki razumeva, postaja to, kar razumeva; bitje, ki ljubi, se na-
mreč spreminja zaradi podobnosti z ljubljenim bitjem.« Pravi kristjan je
le tisti, ki Kristusa posnema, ne pa tisti, ki ga občuduje, kajti občudova-
nje je mnogokrat le oblika samodopadenja. Ali še hujše, svetohlinstva,
ker nam občudovanje služi tudi za alibi: občudujemo, pri tem pa se iz-
424
